(prejšnja stran)

Ko sem obšel vse ministre, sem se odločil obiskati tudi Ljudsko skupščino. Ljudska se imenuje po nekem starem običaju, v resnici postavlja poslance policijski minister. Brž ko se spremeni vlada, se razpišejo nove volitve, to pa pomeni, vsaj enkrat mesečno. Beseda »volitve« pomeni v tem primeru: imenovanje poslancev in izvira po svojem poreklu še iz tiste patriarhalne družbe, ko je imelo ljudstvo poleg vseh drugih nadlog zares še nadležno dolžnost misliti in skrbeti, koga bi izbralo za svojega predstavnika. Svoje čase so na tak primitiven način potekale volitve, toda v moderni, civilizirani Stradiji je bila ta stara, bedasta in potratna procedura odpravljena, Policijski minister je prevzel na svoje rame vso ljudsko skrb in kar on imenuje in voli namesto ljudstva, ljudstvo pa ne trati časa, ne skrbi in ne premišljuje. Po vsem tem je naravno, da se to imenujejo svobodne volitve.

Tako izbrani ljudski poslanci se zbirajo v glavnem mestu Stradije, da rešujejo in se posvetujejo o raznih deželnih vprašanjih. Vlada, — razume se, vsaka patriotična vlada — poskrbi tudi tu, da je to reševanje pametno in moderno. Tudi tu vzame vlada vso dolžnost na svoje rame. Ko se poslanci zbero, morajo, preden se prične delo, prebiti nekaj dni v pripravljalni šoli, ki se imenuje klub. Tukaj se poslanci pripravljajo in urijo, da bi čim bolje odigrali svoje vloge.

Vse to je podobno pripravam za gledališko predstavo.

Vlada sama spiše komad, ki ga bodo poslanci igrali v Ljudski skupščini. Klubski predsednik ima kakor kak dramaturg dolžnost to delo proučiti in določiti za vsako sejo poslancem njihove vloge, — seveda po njih zmožnosti. Nekaterim zaupajo večje govore, drugim manjše, začetnikom še manjše, za nekatere pa se določi, da spregovore eno samo besedico, »za« ali pa »proti«. (To zadnje se zelo poredkoma dogaja in sicer tedaj, kadar žele posnemati naraven potek in se kakor po končanem glasovanju štejejo glasovi, da vidijo, katera stranka je zmagala: v bistvu pa je vse to določeno že veliko prej, preden se je ta skupščinska seja sploh sešla. Nekaterim, ki jih niti za to ne morejo porabiti, pa odrede neme vloge. Kadar se glasuje z vstajanjem in sedanjem. Ko so vloge tako lepo razdeljene, odidejo poslanci domov in se pripravljajo za sejo. Nenavadno sem bil presenečen, ko sem prvič videl poslance, kako se uče svoje vloge.

Vstal sem zgodaj zjutraj in odšel v mestni park na sprehod. Tam je bilo polno dijakov, otrok nižjih šol in mladeničev iz višjih. Nekateri so pohajali sem in tja in glasno brali vsak svoj predmet: ta zgodovino, ta kemijo, ta verouk in tako dalje. Nekateri so se, po dva in dva, izpraševali to, kar so se naučili. Kar zagledam med otroci na vsem lepem nekaj starejših ljudi, ki prav tako pohajajo ali pa sedé in se nekaj uče iz svojih papirjev. Stopim bliže k nekemu starcu v narodni noši, prisluhnem in on ponavlja, prebira venomer iste besede:

»Gospodje poslanci, pri razpravi o tem važnem zakonskem predlogu se čutim tudi jaz primoranega, da po lepem govoru spoštovanega tovariša T… M… v katerem je ta poudaril važnost in dobre strani takega zakona, spregovorim nekaj besed in da s tem nekoliko izpopolnim mnenje spoštovanega predgovornika.«

Starec je to frazo več kakor dsetkrat prebral, nato pa odložil papir, dvignil glavo, malo zamižal in začel na pamet:

»Gospodje poslanci, po spoštovanem tovarišu, v katerem se…« Tu je obstal, se namršil, dolgo časa pomolčal, se domislil in spet vzel one papirje ter spet glasno prebral isto frazo. Nato jo je spet poskusil povedati na izust, toda brez uspeha: zmotil se je. Ta procedura se je ponavljala nekajkrat, uspeh pa je bil zmeraj slabši. Starec je obupno zavzdihnil, jezno odrinil papirje in glava mu je omahnila na prsi.

Njemu nasproti je sedel na drugi klopi dijaček; v roki je imel zaprto knjigo in na pamet ponavljal lekcijo iz botanike:

»Ta koristna rastlinica raste v močvirnih krajih. Njene korenine porablja ljudstvo tudi kot zdravilo…«

Starec je dvignil glavo. Ko je deček ponovil vso lekcijo, ga je vprašal:

»Si se naučil svoje?«

»Naučil«.

»Bodi mi živ in zdrav, sinko! Uči se zdaj, — dokler si mlad, si lahko vse zapomniš, ko pa prideš v moja leta, — je vse fuč!«

Nisem si mogel prav razložiti, odkod ti stari ljudje med otroci in kaj se za vraga pilijo pod svojimi sivimi lasmi. Kakšna šola je spet to v Stradiji?

Radovednost v meni je postala tako velika, da sem navsezadnje, ko si nisem mogel sam razložiti tega čuda, moral stopiti k onemu staremu, in iz razgovora z njim sem zvedel, da je narodni poslanec in da je bil v klubu določen, da se nauči govor, od katerega je pravkar ponavljal prvi stavek…

Ko se poslanci nauče svoje lekcije, jih izprašajo, nato pa pridejo na vrsto skušnje.

Poslanci pridejo v klub in sedejo vsak na svoje mesto. Klubski predsednik sedi za posebno mizo in tik njega dva podpredsednika. Zraven njegove mize je miza za vladne člane in malo dalje miza za klubske sekretarje. Najprej pokliče eden izmed tajnikov vse po vrsti, nato pa se prične resno delo.

»Naj vstanejo vsi, ki igrajo vlogo opozicionalcev!« odredi predsednik.

Vstane jih nekaj izmed njih.

Tajnik jih našteje sedem.

»Kje pa je osmi?« vpraša predsednik.

Nihče se ne oglasi.

Poslanci se prično ozirati okrog sebe, kakor bi vsak hotel reči: »Jaz nisem; ne vem, kdo je ta osmi!«

Tudi onih sedem se jih obrača in iščejo z očmi svojega osmega tovariša, dokler se nazadnje nekdo ne domisli in vzklikne:

»A tale tu je dobil vlogo opozicionalca.«

»Jaz nisem, kaj me dolžiš po krivem!?« odvrne ta srdita in pogleda v tla.

»A kdo je potem?« vpraša predsednik.

»Ne vem.«

»Ali so vsi tu?« vpraša predsednik tajnika

»Vsi«.

»Za vraga, nekdo mora vendar biti!«

Nihče se ne oglasi. Spet se prične vsakdo obračati okrog sebe in celo tisti, ki so ga pokazali.

»Naj se oglasi, kdor je!«

Nihče se ne oglasi.

»Ti si, zakaj pa ne vstaneš?« reče predsednik onemu osumljenemu.

»On je, on je!« kliknejo drugi in se kar oddahnejo kakor človek, ki odloži težak tovor z ram.

»Jaz ne morem igrati vloge opozicionalca,« vzklikne tisti grešnik obupno.

»Kako da ne moreš?« vpraša predsednik.

»Naj bo opozicionalec kdo drug.«

»Vseeno je, kdo je.«

»Jaz sem rajši za vlado.«

»Ampak, saj si za vlado, to je samo zaradi oblike, nekdo mora predstavljati opozicijo.«

»Jaz ne maram predstavljati opozicije, jaz sem za vlado.«

Predsednik se začne na dolgo in široko prerekati z njim in ga komaj pripravi do tega, da privoli, potem ko mu je eden izmed ministrov obljubil bogato dobavo, kjer se bo dalo pošteno zaslužiti.

»No, hvala bogu!« vzklikne predsednik ves poten in utrujen; »zdaj jih imamo osem.«

Medtem ko sta predsednik in vlada razpravljala z osmim opozicionalcem in ga komaj pripravila v to, da je privolil, jih je drugih sedem sedlo.

»E, zdaj pa vstanite vsi opozicionalci!« reče predsednik zadovoljno in si obriše pot s čela.

Vstal je samo tisti eden.

»Kaj pa spet to ponieni, kje so zdaj drugi?« zavpije predsednik ves iz sebe od razkačenosti.

»Mi smo za vlado!« zamomlja ona sedmorica.

»Kako klavrna opozicija je to!« klikne policijski minister obupno.

Nastala je tišina, pusta, mučna tišina.

»Za vlado ste,« je pričel zdaj togotno policijski minister, »a če ne bi bili za vlado, vas tudi ne bi bil izbral. Hočete nemara, naj zdaj mi ministri igramo opozicijo? Pri prihodnjih volitvah mi ne pridete več na vrsto. Za teh osem mest bom odločil, naj jih ljudstvo samo izvoli, bomo imeli vsaj prave opozicionalce!«

Navsezadnje je po daljšem prerekanju in ko so vsakemu obljubili kaj prikladnega, tudi ta sedmorica privolila, da prevzame to mučno nalogo. Nekomu so obljubili službo, nekomu velik zaslužek, vsakdo izmed njih je dobil svojo nagrado za tako izdatno pomoč vladi, ki ji je bilo do tega, da bi bila videti skupščina kolikor toliko resnična.

Ko se je vse to srečno končalo in je bila odstranjena najhujša ovira, je začel predsednik izpraševati opozicionalce:

»Kaj je tvoja vloga?« je vprašal prvega.

»Moja vloga je interpelirati vlado, zakaj tako brezumno zapravlja državni denar?«

»Kaj bo vlada odgovorila na to?«

»Vlada bo rekla, da je to zaradi pomanjkanja denarja.«

»Kaj moraš ti reči na to?«

»Jaz moram reči na to, da sem z odgovorom vlade popolnoma zadovoljen in da prosim deset poslancev, naj me podpro.«

»Sedi!« reče predsednik zadovoljno.

»Kakšna je tvoja vloga?« vpraša drugega.

»Jaz moram interpelirati vlado, da so neki uradniki dobili visoke položaje izven vrstnega reda in imajo po nekaj visokih plač in mnogo dodatkov, medtem ko so drugi zmožnejši in starejši uradniki na nizkih položajih in že toliko let ne napredujejo.«

»Kaj bo vlada odgovorila?« “

»Ministri bodo odgovorili na to, da so izven vrstnega reda napredovali samo njihovi najožji sorodniki in pa ljudje, za katere so se zavzeli njihovi najbližji prijatelji in nihče drug.«

»Kaj boš ti rekel na to?«

»Na to bom rekel, da sem z odgovorom vlade popolnoma zadovoljen.«

Predsednik vpraša tretjega, kaj je njegova vloga.

»Moja vloga je najostreje napasti vlado, ker sklepa posojilo v neugodnih pogojih, ko so finančne razmere v deželi že tako izredno težke.«

»Kaj bo vlada odgovorila?«

»Vlada bo odgovorila, da potrebuje denar.«

»Kaj boš ti na to?«

»Jaz bom dejal, da me tako močni razlogi popolnoma prepričujejo in da sem z odgovorom zadovoljen.«

»Kaj imaš ti?« vpraša četrtega.

»Interpelirati vojnega ministra, zakaj vojska strada.«

»Kaj bo on dejal?«

»Da nima kaj jesti!«

»In ti?«

»Bom popolnoma zadovoljen.«

»Sedi!«

Tako je izprašal še ostale opozicionalce, nato pa prešel na skupščinsko večino.

Kdor se je svoje vloge naučil, je pohvaljen, tisti pa, ki se svojih vlog niso naučili, ne smejo priti na skupščinsko sejo.

Zaradi neugodnih razmer v deželi je moralo narodno zastopstvo v prvih sejah pričeti z reševanjem najnujnejših zadev. Vlada je prav talko pravilno razumela svojo dolžnost, zato je, da ne bi z drobnimi vprašanji tratili časa, tako predložila v rešitev zakon o ureditvi mornarice.

Ko sem slišal o tem, sem vprašal nekega poslanca.

»Imate mnogo pomorskih vojnih ladij?«

»Nimamo.«

»Koliko jih imate vsega?«

»Za zdaj niti ene!«

Zazijal sem od začudenja. On je opazil to in se je to še njemu zazdelo čudno.

»Kaj pa se vam je zazdelo tako čudno?« me je vprašal.

»Slišal sem, da ste sprejeli zakon o…«

»Saj,« mi je segel v besedo, »sprejeli smo zakon o ureditvi mornarice; to je bilo potrebno, ker do danes še nismo imeli takega zakona.«

»Ali sega Stradija do morja?«

»Za zdaj ne.«

»Pa zakaj potem ta zakon?«.

Poslanec se nasmeje in dostavi:

»Naša dežela, gospod, je mejila nekoč na dve morji, a naši narodni ideali so, da bi bila Stradija to, kar je bila nekoč. S tem, vidite, delamo na to.«

»E, to je nekaj drugega,« sem dejal, da bi se opravičil, »zdaj razumem in lahko smelo rečem; da bo Stradija res postala velika in močna,« dokler tako odkritosrčno in pošteno skrbijo zanjo in dokler bo imela tako modro in rodoljubna upravo, kakor zdaj.«

(naslednja stran)