Kraljevič Marko drugič med Srbi (2/5)
Zložno jaha Marko in se čudi sam pri sebi, da ibeže Srbi pred njim, ko so ga vendar tolikanj klicali in ga tako opevali. Ne more se načuditi in prečuditi. Nazadnje mu pride na misel, da pač ne vedo še, kdo pravzaprav je, ko pa bodo zvedeli to, misli zadovoljno sam pri sebi, kako prekrasno ga bodo pozdravili, kako bo zbral vse Srbe in krenil na sultana. Ko tako jezdi, zagleda kraj ceste prekrasno senco pod velikim hrastom, razjaha Šarca, ga priveže, sname vinski meh in prične piti. Pil je tako in premišljeval, pa se je pri tem lotil junaka spanec. In Marko je naslonil glavo na tla brez vsakega zglavja in se zleknil, da bi zaspal. Komaj pa mu začne legati spanec na oči, že prične Šarec, ki je zapazil neke ljudi, ki obkoljujejo Marka, biti z nogami ob tla. To je bil okrajni pisar z desetorico žandarjev. Marko skoči kakor omamljen na noge, ogrne kožuh z narobe obrnjeno stranjo (zaradi vročine ga je bil slekel), zajaha Šarca, vzame v eno roko sabljo, v drugo bat, stisne vajeti z zobmi ter plane tako v naskok na žandarje. Ti so se prepadeni zbegali in Marko jim je ves divji od spanja začel deliti svoje darove drugemu za drugim: temu s sabljo, drugemu z batom. Niti trikrat se ni obrnil in že je vsej desetorici odpihnil duše iz teles. Ko je pisar videl, kaj se godi, je pozabil na preiskavo in paragrafe, pokazal brž hrbet in jo ucvrl v beg. Marko se vrže za njim in klikne:
»Stoj, ti, mrha, ti, junak neznani,
da te švrkne Marko s svojim batom!«
To rekši zavihti bat in ga zaluči za »neznanim junakom«. Vendar pa ga je zadel samo z batovim robom in »junak« se je zvrnil kakor prazna vreča. Zazvenčala so prazna stremena. Marko plane k njemu, vendar ga ne mara pogubiti, marveč mu samo zveže roke na hrbtu; nato ga obesi svojemu Šarcu h glavi na sedlu, sam pa se vrne k svojemu vinskemu mehu. Ko napravi požirek, reče onemu revežu:
»Ajd sèm, mrha, pijva skupaj vino!«
Ta pa samo stoka od bolečine, se zvija in cepeta tako obešen ob sedlo, in Marka prične grabiti smeh in pričel se je krohotati, ko oni tako javka in cvili. »Kakor mačka!« pomisli Marko in buši spet v smeh; kar za trebuh se je moral grabiti in solze so mu prišle v oči, debele kakor orehi.
Oni pa ga začne s solzami prositi, naj ga izpusti, in obljublja, da ne bo napravil kazenske preiskave.
Marko še huje buši v krohot in toliko da ne poči od smeha; ko pa se tako krohoče, se mu ne dá, da bi govoril v desetercu, marveč se zmoti in reče v prozi:
»Pa kakšen vrag, sirota božja, te je prignal sem?«
In vendar se stori Marku inako. Sočutje ga prevzame in že stopi, da bi osvobodil jetnika, kar pogleda in vidi, da ga je znova obkolilo drugih deset z enajstim poglavarjem na čelu, vsi prav tako oblečeni kakor prvi. Marko plane k Šarcu, vrže jetnika v travo (ta se je skotalil v jarek kraj ceste in zastokal), sede na konja in se vrže v enak naskok kakor prej. In ko se spet dvakrat-trikrat obrne, je odpihnil vsem desetim žandarjem duše iz života, in pisar je pričel bežati in tudi njega je zadel Marko z batovim koncem. Zvezal ga je in ga obesil ob sedlo, nato pa je še prvega potegnil iz jarka. Ta je bil ves blaten in premočen, da je kar curelo od njega. Zaradi silnega krohota ga je Marko komaj odnesel do Šarca in obesil nato še njega na drugo stran sedla. In oba capljata in stokata, se cmerita brez moči in poskušata, da bi se izmotala, Marka pa popada vse hujši in hujši smeh, da samo za hip vzklikne:
»E, šmenta, že zaradi tega, da sem se lahko tako nasmejal, mi ni žal, da sem prišel z drugega sveta.«
Toda tam, kjer je sreča, je zmerom že tudi nesreča. Tako tudi zdaj. Komaj se je vrnil Marko zadovoljno k svojemu mehu, da bi polokal, kakor pravi, še tisti ostanek vina, že so se iz daljave začule trobente in bobni. Čedalje bliže in bliže. Šarec je pričel vznemirjeno frkati z nosom in streljati z ušesi.
»Na po-moooč!« sta zacvilila ona dva jetnika.
Že je prihajalo vse bliže in bliže, trobente in bobni so se zaslišali vse razločneje, zemlja je bobnela pod težkimi topovi, oglasili so se streli pušk. Šarec je izbuljil oči in pričel skakati kakor omamljen; ona dva jetnika sta zavreščala in se pričela zvijati. Šarec je bil čedalje bolj vznemirjen. Marka je to čudo precej zmedlo, toda prekrižal se je, nastavil skledo z vinom, ga posrkal in stopil k Šarcu, rekoč:
»Čuj me, Šarec, čuj, moj drug me dobri,
tri sto šestdeset je let prešló že
od takrat, ko prvič sva se našla,
pa se nisi nikdar še preplašil!
Bog bo dal, da vse se dobro steče.«
Butnili so kanoni, da se je še sam Marko zdrznil, Šarec je poskočil, kakor da je pobesnel; ona dva sta sfrčala z njega in se z javkanjem odkotalila v jarek. Marko se je zasmejal ob vsej tej nadlogi in komaj se mu je posrečilo, da je zlezel na Šarca. Ko pa so se puške in topovi začuli že čisto blizu, se je Šarec kakor besen pognal čez oni jarek in zdirjal preko njiv in setev, čez trnje in globače. Marko ga ni mogel zaustaviti. Legel je na konja, si z roko zakrival obraz, da ga ne bi trnje opraskalo, sablja mu odskakuje od bedra, sobolja kučma mu je zletela z glave, Šarec pa mandra pod seboj vse ter drevi kakor pobesnel. Komaj pa prideta na odprto plan, že zagleda, da je obkoljen od cele vojske. Piskajo trobente, bobni bijejo, puške pokajo, po vseh okoliških višinah pa grme topovi. Pred njim je vojska, za njim vojska, levo, desno, povsod. Šarec se vzpne in se zadrevi kar naravnost; Marko izvleče svoj bat in udriha v množico, ki se je čedalje bolj zgoščala okrog njega. Prerivali so se več kakor dve uri, dokler ni začel Šarec metati krvavo peno iz gobca, pa tudi Marko se je že utrudil, udarjajoč s svojim težkim batom. Puške mu niso mogle dosti prizadeti, ker je imel železen oklep na sebi, pod njim pa iz jekla spleteno oklepno srajco in vrh nje še tri vrste obleke, pa še kožuh od volčje kože. Toda nekaj puške, nekaj topovi, nekaj velika množina udarcev, so ga vendarle nadvladali. Iztrgali so mu konja, iztrgali mu orožje, zvezali so ga in ga s stražo odvlekli na okraj na zasliševanje.
Pred njim stopa deset vojakov, za njim deset in prav tako na obeh straneh po deset z nabitimi puškami in z nasajenimi bajoneti. Roke ima zvezane na hrbtu in v lisice uklenjene; noge so mu vkovali v šestdeset ok[1] težke okove. Kot glavna straža koraka na čelu bataljon vojakov, polk pritiska zadaj; za polkom bobni divizija, ki jo zaključuje divizionar z generalnim štabom, z vseh strani od tod in od ondod pa grme artilerijske brigade po vseh višinah. Vse v polni pripravljenosti, kakor v vojnem času. Šarca vodi dvanajst vojakov, po šest na vsaki strani, in tudi njemu so dali spone na noge in mrežo na gobec, da ne bi koga ugriznil. Marko se je namršil, lica so mu postala turobna, nevesela, brki so se mu pobesili in mu padali na ramena. Vsak njegov brk je bil kakor pol leta staro jagnje, brada pa mu je padala do pasa kakor celoletno jagnje. Med potjo se je vzpenjala množica ljudi, koder so ga gnali, na rante, na plotove in na drevje, da bi ga videli, on sam pa je že tako za celo glavo in več presegal vse druge okrog sebe.
Privedli so ga na okrajno glavarstvo. V svoji pisarni sedi okrajni glavar, majcen, drobcen človeček, z upadlimi prsmi, s topim pogledom, ki pokašljuje pri govorjenju, roke pa so mu kakor dve palčici. Z leve in desne strani njegove mize stoji po šest biričev z napetimi pištolami.
Privedli so okovanega Marka predenj.
Kapetan se je prestrašil okovanega Marka in se ves stresel kakor v mrzlici; izbuljil je oči, a ni mogel spregovoriti. S težavo se je zbral in začel pokašljuje s pridušenim glasom izpraševati:
»Kako se pišete?«
»Marko Kraljevič!« je zaoril glas, da se je kapetan kar stresel in mu je padlo pero iz rok; biriči so odskočili, gruča ljudi pa je zajezila vrata.
»Prosim vas, govorite tiše, ker stojite pred gosposko! Jaz nisem gluh. Kdaj ste rojeni?«
»1321. leta.«
»Od kod ste?«
»Iz Prilepa, grada belega.«
»S čim se pečate?«
Marko ves začuden osupne, ko ga je to vprašal.
»Vprašam: ali ste uradnik, trgovec, ali obdelujete zemljo?«
»Niti oče moj oral ni zemlje,
pa me vendar s kruhom je nahranil!«
»Po kakšnem opravku ste torej prišli sem?«
»Kako, s kakšnim opravkom? Saj me vendar kličete dan za dnem, več kakor pet sto let že. Venomer me opevate v pesmih in javkate: »Kje si, Marko?« »Pridi, Marko!« »Gorje, Kosovo!« pa mi je že v grobu jelo presedati in sem poprosil boga, naj me spustil sem dol.«
»O, brate mili, bedasto si ukrenil. Larifari, to se samo tako prepeva. Če bi bil pameten, se ne bi menil za pesem, niti ne bi imeli mi zdaj takšne nadloge s teboj in ne ti z nami. Če bi bil uradno, s pozivom poklican, e, to bi bilo kaj drugega. Tako pa nimaš olajšujočih okolnosti. Prazne marnje, kakšne opravke moreš imeti ti tukaj?…« je zaključil kapetan nervozno, pri sebi pa je pomislil: »Nosi vrag tebe s pesmijo vred! Ljudje si izmišljajo nekaj, pa prepevajo prazne marnje, mene pa naj zdaj tukaj stresa mrzlica!«
»Joj, prejoj mi, Kosovo ti ravno,
kaj dočakalo si, polje tožno,
da po našem zdaj presvetlem knezu
turški sultan sodi tu in vlada!…«
je spregovoril Marko kakor sam zase, nato pa se je obrnil k okrajnemu glavarju:
»Jaz pa pojdem, če nihče ne pojde,
pojdem, pa če níkdar se ne vrnem,
pojdem tja do mesta Carigrada,
da ubijem stambulskega carja…«
Kapetan je poskočil s stola.
»Dovolj, to je nov zločin. Kakšno grdo nesrečo nam prizadevate s tem, zakaj naša dežela je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«
Marko je zazijal od začudenja. Ko je slišal to, toliko da se ni onesvestil. »V prijateljstvu s Turki, pa kaj za vraga me kličejo potem?« je pomislil sam pri sebi in se ni mogel zavedeti od začudenja.
»Poslušajte torej: zagrešili ste velikanske zločine, katerih ste obtoženi:
- Dne 20. tega meseca ste izvršili grozovit umor, ko ste ubili Petra Tomića, trgovca, ki se je vozil s kolesom po cesti. Umor ste izvršili s preudarkom, kar potrjujejo v obtožnici navedene priče: Milan Kostić, Sima Simić, Avram Srećković in drugi. Po točnem izvidu in zdravniškem pregledu ste ubili pokojnega Petra z nekim težkim, topim orodjem, nato pa ste mrliču odsekali glavo. Želite, da vam preberem obtožnico?
- Istega dne ste napadli Marka Đorđevića, krčmarja v V… z namenom, da bi ga po svoji okrutni narjavi ubili, vendar se je ta srečno otel. Temu častivrednemu državljanu, ki je bil tudi narodni poslanec, ste izbili tri zdrave zobe. Kot je razvidno iz zdravniškega spričevala, je to težka telesna poškodba. Vložil je tožbo in zahteva, da se po zakonu kaznujete in da mu plačate odškodnino, izgubo časa in vse sodne stroške.
- Izvršili ste umor dvajsetih orožnikov in težko ste ranili dva okrajna pisarja.
- Vloženih je nad petdeset tožb zaradi poskusanega umora.«
Marko od samega začudenja ni mogel odpreti ust.
»Preiskali bomo vso zadevo, dotlej pa ostanete v priporu, nato pa se bo izročila zadeva sodišču. Tedaj ši lahko najamete odvetnika, da vas bo branil.«
Marko se je spomnil pobratima Obilića in pomislil: kako šele bi ga ta branil! Malo inako se mu je storilo, solze so mu navrele na oči in jeknil je:
»Aj, pobratim Obilić Miloše,
me ne vidiš, se ne brigaš zame?
V kakšno revo in gorje sem padel,
svojo ruso glavo bom izgubil,
a tako mi boga, da po krivem!…«
»Odvedite ga zdaj v zapor!« je rekel kapetan boječe in se pridušeno odkašljal.
[1] Kilogram in pol. – Prev.
Kraljevič Marko drugič med Srbi (1/5)
Pritisnili smo Srbi v svoji stiski in že več kakor pet sto let jokamo in stokamo: »Joj, Kosovo!« »Kosovo tožno!« »Gorje, Lazar!« Jokali smo tako in grozili v solzah sovražnikom: »Mi bomo tako, mi bomo drugače!« Junaško jočemo in grozimo, sovrag pa se smeje; pa smo se spomnili sredi tega gorja Marka in začeli javkati in klicati možaka, naj vstane iz groba, da nas bo branil in maščeval Kosovo. Kličemo danes, kličemo jutri, kličemo vsak trenutek, za vsako reč: »Vstani, Marko!« »Pridi, Marko!« »Poglej, Marko, naše solze!« »Joj, Kosovo!« »Kaj čakaš, Marko?« In tako postaja to javkanje že kar nespodobno. Napije se ti kak kujon v krčmi in ko je pognal svoj denar, se mu stori inako zaradi Kosova in že ti prične: »Joj, Marko, kje si zdaj?« In to, brate moj, ni kar tako, marveč traja to že več kakor pet sto let. Na Kosovu se je napravila že cela močvara srbskih solza, in Marko se je obračal v grobu, obračal se tako, da se je že mrtvemu človeku priskutilo.
In vzame nekega dne pot pod noge, pa hajd pred božji prestol.
»Kaj pa je, Marko?« ga blago vpraša Gospod.
»Dovoli, gospod bog, naj grem pogledat, kaj počno tisti moji slepci tam doli; priskutilo se mi je že to njihovo javkanje in klicanje!«
»E, Marko, Marko,« zavzdihne Gospod, »saj vse vem; toda če bi se jim dalo kako pomagati, bi jim bil že jaz prvi pomagal.«
»Edino mojega Šarca in moje orožje mi vrni, Gospod, in mojo nekdanjo moč mi daj, in dovoli mi, da pogledam, ali jim morem v čem pomagati.«
Bog je skomizgnil z rameni in v skrbeh zmajal z glavo.
»Pa pojdi, če že hočeš,« je rekel, »toda dobro ne boš odrezal.«
In iznenada se znajde Marko na neki prečuden način na svojem Šarcu na zemlji.
Obrača se okrog sebe, ogleduje se po svetu, a nikakor ne more razločiti, kje bi bil. Pogleda svojega Šarca. Res, Šarec je isti. Pogleda svoj bat, sabljo; nazadnje obleko. Vse je isto, ni dvoma. Potipa mehove. Tudi mehovi, polni vina, so tu, tu je tudi lahno brašno v malhah. Vse ga je prepričalo, da je prav isti stari Marko, edino tega ne more razpoznati, kje je. Ker se mu je bilo težko odločiti, kaj naj prične zdaj na zemlji, je najprej razjahal Šarca, ga privezal k drevesu, snel z njega mehove in pričel piti vino, da bi, kakor se pravi, tako lepo brez dela vse dobro premislil.
Pil je Marko in se oziral okrog sebe, da bi zagledal kakšnega znanca, kar ti zvonkljaje pridirja mimo njega nekdo na svojem kolesu in ves prestrašen zaradi Markovega čudnega konja, obleke m orožja požene, da bi čim prej odnesel pete, pogledujoč nazaj, da bi videl, kako daleč je že izven nevarnosti. Marka pa je najbolj osupnil ta čudni način potovanja in že si je mislil, da je to kak privid; pa vendar se odloči, da se spusti v boj s to prikaznijo. Popil je še skledo vina, da so se mu krvavo zalile oči; drugo skledo je dal Šarcu, nato pa je vrgel meh v travo, si poveznil soboljo kučmo na oči in zajahal Šarca, ki je bil od pijače že do ušes krvavo zaripel. Od sile se je razsrdil junak in kliknil Šarcu:
»Če ti ga ne dohitiva, Šarce,
ti polomim vseh četvero krakov!«
Ko je zaslišal Šarec to strahovito grožnjo, ki se je je bil na drugem svetu že čisto odvadil, je zdirjal kakor še nikoli dotlej. Z vso silo se je zleknil, s koleni je brisal prah po cesti, stremena pa so mu udarjala ob črno zemljo. Oni pred njima je bežal, kakor bi imel krila in se venomer obračal okrog sebe. Gonili so tako celi dve uri, a niti oni spredaj ni mogel pobegniti, niti se ni Marku posrečilo, da bi ga bil dohitel. Tako sta pridrvela v bližino neke popotne krčme; ko je Marko to videl, se je zbal, da mu ne bi cisto izginil kje v kakem gradišču in ker mu je ta dir že presedal, se je pri tem domislil svojega bata. Potegnil ga je iz sedelnega jermena in srdito zavpil:
»Da si vila in da imaš krila,
ali da so vile te vzredile,
ali da si lani mi pobegnil,
bi te danes le dohitel Marko!…«
Zavpil je to, zavihtel z batom kraj sebe in ga zalučal za njim.
Tisti spredaj je zadet padel in ni več živ priletel na tla. Marko je zdirjal k njemu, potegnil sabljo ter mu odsekal glavo, jo vrgel Šarcu v ovseno vrečo ter pevaje krenil proti oni popotni krčmi, drugi pa je obležal z nogami rijoč v zemljo zraven one peklenske naprave. (Pozabil sem povedati, da je Marko tudi to napravo razsekal s sabljo, s prav isto, ki so mu jo skovali trije kovači s tremi svojimi pomočniki in jo v tednu dni tako izostrili, da je lahko presekal z njo kamen, les, železo, — skratka vsak oklep.)
Pred krčmo je bilo vse polno kmetov, ko pa so videli, kaj se je zgodilo, in zagledali razjarjenega Marka, so od groze zavreščali in jo ubrali vsak v svojo smer. Ostal je krčmar sam. Ta se je tresel od strahu kakor v najhujši mrzlici, noge so se mu šibile, buljil je z očmi in prebledeval kakor mrlič.
»Reci, bogme, mi, junak neznani,
kdo je gospodar teh belih dvorov?…«
Neznani junak je zajecljal od strahu in komaj mu je s težavo razložil, da je to popotna krčma in da je on sam krčmar. Marko mu je povedal, kdo je in od kod in pa, kako je prišel maščevat Kosovo in da bi ubil turškega sultana. Krčmar je razumel samo: »da bi ubil sultana« in jel ga je obhajati še hujši strah, čim dalje je Marko pripovedoval in spraševal, kod je najkrajša pot do Kosova in kako bi prišel do sultana. Marko je govoril, oni pa se je od strahu tresel in venomer se mu je pletlo v glavi: »da bi ubil sultana!« Nazadnje je začutil Marko žejo in ukazal:
»Hajd, krčmar, prinesi brž mi vina,
da junak si žejico odžejam,
saj grdó že praska me po grlu!«
S temi besedami je Marko razjahal, privezal Šarca pred krčmo, krčmar pa je stopil po vino. Vrnil se je in prinesel na pladnju majhno čašo, desetinko litra. Tresle so se mu roke od strahu, zato se je vino prelivalo iz čaše in tako je stopil k Marku.
Ko je zagledal Marko to malo čašo, tako borno, na pol izlito, je mislil, da ta brije norca iz njega. Od sile se je raztogotil in tlesnil krčmarja z dlanjo po licu. Udaril pa ga je s tako silo, da mu je izbil tri zdrave zobe.
Nato je Marko spet zajahal Šarca in krenil dalje. Vtem pa so tisti kmetje, ki so se razbegnili, zdirjali naravnost na okraj, na policijo, ovadit ta strahoviti umor; pisar je brž poslal obvestilo časnikom. Krčmar si je položil mrzle obkladke na lice, zahajal konja in pohitel naravnost k zdravniku ter si dal izstaviti potrdilo o težki telesni poškodbi; nato je krenil k advokatu in ta ga je do podrobnosti izprašal o vsem, si dal plačati in je napisal tožbo zaradi hudodelstva.
Okrajni glavar je pri priči poslal pisarja s četo oboroženih orožnikov, da so odhiteli zasledovat hudodelca in je s posebnim obvestilom poslal razpis po vsej Srbiji.
Marku se niti sanjalo ni, kaj se mu pripravlja in kako so že bile vložene dve-tri strašne tožbe »po predpisih kolkovane« in s paragrafi za umor, za težko telesno poškodbo, za razžaljenje časti; vrh tega so bili tu še »prestani strah«, »prestane bolečine«, »stroški za zdravljenje«, »toliko in toliko odškodnine za delanezmožnost v krčmi, izguba časa, pisanje tožbe, koleki«. Poročilo glede raznašanja vznemirjajočih glasov o uboju sultana pa so že takoj poslali s šifriranim dopisom ministrstvu in od tod je v vsej naglici prišel odgovor: »Naj se ta potepuh takoj zgrabi in po zakonu najstrože kaznuje; z vso skrbnostjo je treba paziti na to, da se taki primeri ne bodo ponavljali, ker zahtevajo to interesi naše dežele, ki je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«
Z bliskovito naglico se je raznesel daleč naokrog glas o strašnem človeku s čudno obleko in orožjem in s še bolj čudnim konjem.
Od krčme se je napotil Marko po cesti. Šarec je stopal v koraku, Marko pa se je s komolci naslonil na sedelni glavič in se čudil pri tem, kako silno se je vse spremenilo na svetu: ljudje pa okolica, pa navade in vse, vse. Postalo mu je hudo, da je vstal iz groba. Onih njegovih starih pajdašev ni več, ni ga, s komer bi popil kapljo vina. Ljudje, delajo po njivah v okolici. Sonce žge, da bi ti možgani zavreli, delavci se sklanjajo k tlom, delajo in molče. Ustavil se je kraj ceste in jih poklical, v želji, da bi povprašal po Kosovu; delavci pa od groze zavrisnejo, ko ga zagledajo, in švrknejo vsak v svojo smer s polja. Sreča se s kakim človekom na poti, ta pa se zdrzne in kakor ukopan obstane, izbulji oči od strahu, se ozre na levo in desno, nato pa jo kakor iz uma ucvre čez jarek ali prek strnišča. Čim bolj ga Marko kliče, naj se vrne, tem huje beži. Seveda zdirja vsak teh preplašenih ljudi naravnost v okrajno pisarno in vloji tožbo za »poskus uboja«. Pred zgradbo okrajnega glavarstva se je nagnetlo ljudi, da ne moreš skozi. Otroci vrešče, ženske javkajo, ljudje so vznemirjeni, advokati pišejo tožbe, tipkajo se brzojavke, redarji in orožniki švigajo sem in tja, po kasarnah trobijo alarm, cerkveni zvonovi zvone, po cerkvah se opravljajo prošnje molitve, da bi se ljudstvo rešilo te nadloge. Skozi množico so prodrli glasovi, da se je kraljevič Marko povolkodlakil in spričo te grozote so se prestrašili celo redarji in orožniki pa še vojaki sami. Kako bi se boril z živim Markom, brate, nikar šele, če je postal pravi volkodlak!
Králevic Marko podruhé mezi Srby (1/5)
Nás Srby když jednou něco popadne, nevíme, kdy s tím přestat. Vezměte si třeba to, jak už přes pět set let hekáme: „Nešťastné Kosovo!“ a „Kosovo, ráno naše otevřená!“ nebo „Ach care Lazare, cos nám to udělal!“ Hekáme a skuhráme a s brekem — jak se patří na syny hrdinského národa — si vyhrnujeme rukávy a strašíme nepřátele: „Jen počkejte! My vám ještě ukážeme!“ a „Máte se na co těšit!“ a nepřátelé z nás mají náramnou legraci.
Koho by to nedohřálo? A tak jsme si vzpomněli i na králevice Marka a začali jsme ho zaklínat a citýrovat, ať vstane z mrtvých a přijde se nás zastat a pomstít Kosovo. Dotíráme na něj už léta letoucí, pokoj mu nedáme, při každé příležitosti, možné i nemožné: „Probuď se, Marko!“ „Jak můžeš ještě otálet, Marko?“ „Nevidíš naše slzy, Marko?“ „Proč nejdeš, Marko?“ — a tak dále, až se z toho stal zaběhaný zlozvyk, manýra pro ostudu. Stačí, aby se někdo namazal v putyce, a jen prochlastá poslední prachy, už je to tady: zalomcují jím hrdinské city, uroní obligátní slzu pro Kosovo a začne kvílet: „Ach Marko! Proč teď nejsi po mém boku? Kde je tě konec?“ Myslíte si, že zveličuji? Ba ne, milí a vážení, takhle nemožně my Srbové vyvádíme už víc jak pět set let. Z Kosova pole se už díky těm krokodýlím srbským slzám stal spíš Kosovský močál. A Marko? Tak dlouho se chudák obracel v hrobě, až toho bylo moc i na nebožtíka.
A tak se jednoho krásného dne sebral a našněroval si to přímo k božímu trůnu.
„Copak je, Marko?“ zeptal se ho laskavý Pánbůh.
„Propusť mě, Panebože! Chtěl bych se podívat, co to tam ti moji trulanti dole tropí; už mám dost jejich breku a citýrování!“
„Ach Marko, Marko,“ povzdechl si Pánbůh, „to já všecko vím! Ale není jim pomoci — kdyby bylo, já první bych už jim byl dávno pomohl!“
„Jenom mi, Panebože, dej mého Šárce a zbroj, vrať mi mou někdejší sílu a propusť mě. Já to zkusím, třeba se pro ně přece jen dá něco udělat!“
Bůh pokrčil rameny a ustaraně zavrtěl hlavou:
„Běž si, když jinak nedáš… Ale uvidíš, že se potážeš se zlou!“
—
Čáry máry fuk, kde se vzal, tu se vzal, ocitl se Marko se svým šarcem na zemi.
Rozhlédl se kolem po krajině, ale ne a ne poznat, kde je. Podíval se na Šárce: v pořádku, byl to jeho starý dobrý Šarac. Omrkl buzdovan a šavli, pak se podíval, co má na sobě: všechno stejné jako kdysi, o tom nebylo pochyb. Sáhl po měchu: ani ten nechyběl, plný vína jak náleží; ani placky na cestu nechyběly. Všechno nasvědčovalo tomu, že i on je zas ten starý Marko, ale kde to asi je? A co by měl ze všeho nejdřív podniknout? Zatraceně těžké rozhodování! A tak seskočil ze Šárce, přivázal ho ke stromu, sundal měch, jaksepatří si loknul vína, a pak ještě jednou a ještě párkrát — musel si přece všecko pěkně v klidu rozmyslet! Dvakrát měř, jednou řež!
A jak se tak junácky posiloval a rozhlížel se, neuvidí-li třeba někoho známého, náhle kolem zběsilou rychlostí profičel chlapík na bicyklu: vyděšen Markovým divným ořem, rouchem a zbraněmi šlapal do pedálů, div se nezavařily, a ohlížel se, je-li už z dosahu toho hrůzného zjevení, Marka zase nejvíc vyvedl z rovnováhy ten nevídaný dopravní prostředek.
„Ký to přízrak nebo z pekel stvůra?“
řekl si a rozhodl se, že se s tím neznámým strašidlem pustí do křížku. Dopřál si ještě jeden mocný junácký doušek (až mu oči čacká krev zalila), dal napít taky Šarcovi (jenž si zunkl tak, až mu čacká krev zalila i uši), odhodil měch do trávy, narazil si do čela sobolí čepici, nasedl na Šárce a jaksepatří rozparáděný mu pravil:
„Pakliže ho, Šarče, nedoženeš,
zpřelámu ti všecky čtyři hnáty!“
Když Šarac uslyšel tak děsuplnou hrozbu — na onom světě mu v tom směru už otrnulo — vyrazil vpřed jako splašený. (Kupředu, hle, pádí komoň statný, cestou svými koleny prach víří, podkovami o černou zem křeše…) I chlapík na bicyklu ujížděl jako splašený (jako by byl víla okřídlená) a pořád se ohlížel. Dobré dvě hodiny trvala ta honička — a stejně jako se cyklistovi nedařilo uniknout Markovi, zrovna tak se Marko marně pokoušel lapit cyklistu. Přihnali se nakonec k nějaké výletní restauraci — a tu v Markovi hrklo: ještě tak aby se mu to strašidlo opevnilo v té tvrzi! Ostatně i té honičky už měl akorát dost. A tu si vzpomněl na svůj buzdovan. Vytáhl ho zpoza sedla a s lítým bojovým pokřikem:
„I kdybys byl třeba víla okřídlená
či zplozenec ďábla Satanáše,
i kdybys mi stokrát byl utekl,
tentokráte živý nevyvázneš!“
jím párkrát zamával a mrštil jím.
A strefil se; víla okřídlená, či chcete-li zplozenec ďábla Satanáše vydechl naposled dřív, než se skácel na zem. Marko se k němu vrhl, tasil šavli, usekl mu hlavu a hodil ji Šárci do pytlíka na oves, načež s veselou písní na rtech zamířil k oné restauraci; zplozence ďábla Satanáše nechal ležet vedle jeho pekelného dopravního prostředku. (Totiž jeho trosek; zapomněl jsem říct, že ten Marko rozsekal na cimprcampr svou legendární břitkou šavlí, již tré kovářů, tré pacholků statných, ve dne v noci týden pilně kulo, až ji naostřili, že dokázala rozseknout dřevo, železo i kámen, zkrátka kdeco.)
Před restaurací byla hromada lidí z okolí; když viděli ten úděsný výjev a spatřili blížícího se Marka v ráži, zařvali hrůzou a rozprchli se, jako by do nich střelil. Opuštěný majitel restaurace se rozklepal strachy jako v záchvatu zimnice, nohy mu vypověděly službu, vyboulil oči a zbledl jak mrtvola.
„Bůh té pozdrav! Rci mi, cizí reku,
čí jest tato pevnost sněhobílá?“
zeptal se ho Marko.
Cizí rek ztratil hrůzou skoro řeč; jen taktak se mu podařilo vyblekotat, že je to výletní restaurace a on osobně že tady šéfuje. Marko se mu rovněž představil, kdo je a odkud přichází, a hned se mu taky zmínil, že se vypravil pomstít Kosovo a zabít tureckého sultána. Šéfovi restaurace utkvěla z toho všeho v paměti hlavně slova zamordovat Turčínů sultána a jal ho ještě větší děs. Zatímco Marko dál rozkládal a zvídal, kudy je nejblíž na Kosovo a jak by se nejlépe dostal na kobylku sultánovi, šéf drkotal zuby a v hlavě mu pořád strašila ta slova zamordovat Turčínů sultána. Až pak Marko dostal žízeň a poručil mu:
„Hej krčmáři! Hybaj! Čepuj víno!
Markovo-li hrdlo žízeň moří,
Pánbůh budiž milostiv všem vůkol!“
Nato seskočil ze Šarce, přivázal ho před restaurací, a šéf odkvačil pro víno. Vrátil se a na tácku přinesl skleničku jak nic, na jedno deci. Tak se mu ale třásly ruce, že z té trošky vína ještě párkrát ušplíchlo.
Když Marko spatřil tu ubohou skleničku, mrňavou a ještě napůl vylitou, pomyslel si, že si šéf z něho tropí žerty. To ho tak rozběsnilo, že mu vlepil facku. Jenom docela malou, akorát že se šéfovi rozviklaly tři zuby.
Pak Marko znovu nasedl na koně a vyjel dál. Vesničané, co se před ním rozutekli, uháněli zatím rovnou na okresní policejní stanici ohlásit tu strašnou vraždu. Šéf restaurace si ovázal tvář studenými obklady, sedl na koně a odcválal k doktorovi pro potvrzení o těžkém ublížení na těle a jedním vrzem to vzal taky k advokátovi; ten se ho na všecko dopodrobna vyptal, vyždímal z něho peníze a sepsal žalobu.
Okresní policejní náčelník okamžitě nařídil jednomu písaři, aby se s několika ozbrojenými žandáry pusttil do stíhání zločince, a rozeslal telegraficky jeho popis po celém Srbsku.
Markovi by — pochopitelně! — ani ve snu nebylo napadlo, že už na něho je podaná celá hora žalob, samozřejmě uhrazených předepsanou taxou a vyšperkovaných citáty paragrafů o úkladné vraždě, o těžkém ublížení na těle, o urážce na cti, o utrpěném strachu, o bolestném, o náhradě výdajů za lékařské ošetření, o náhradě ušlého zisku v důsledku nuceného uzavření podniku, o náhradě honoráře advokátovi a předepsaných poplatků, a tak dále, a tak dále… Okresní policejní náčelník zaslal šifrované hlášení ministerstvu policie v souvislosti se šířením poplašných zpráv o chystané vraždě tureckého sultána a odtamtud přišla obratem odpověď: Neprodlené zajistíte dotyčného tuláka a postihnéte ho co nejpřísnéjším trestem. Dále nanejvýš ostražité dbejte, aby se podobné případy neopakovaly, jelikož to vyžadují zahraničnépolitické zájmy našeho státu, momentální udržujícího přátelské vztahy se sousední tureckou říší.
Zpráva o strašlivém, nezvykle vyhastrošeném člověku s prapodivnými zbraněmi a ještě prapodivnějším koněm se jako blesk roznesla široko daleko.
Marko se pustil po silnici od restaurace. Šarac šel krokem a Marko se opřel rukama o luk sedla; pořád se nemohl vzpamatovat z ohromení, jak se všecko změnilo: lidé i krajina i mravy, všecko, úplně všecko. Proč vstával z hrobu? Ani jeho staří druhové tu nejsou, nemá, s kým by pil víno — ale pozdě bycha honit… Po okolních polích pracovali lidé. Slunce pálilo, div hlava nepraskla; lidé byli shrbeni nad prací, dřeli a mlčeli. Marko sjel ze silnice a zavolal na ně, chtěl se jich zeptat na cestu ke Kosovu, ale jak ho uviděli, začali zděšeně křičet, a než se nadál, rozutekli se z pole na všechny strany. Když někoho potkal cestou, každý sebou cukl a zcepeněl, jako by do něj hrom uhodil, vytřeštil oči, mrkl nalevo, napravo, a jako pominutý, příkop nepříkop, tmí netmí, uháněl pryč. Čím víc ho Marko volal, aby se vrátil, tím zběsileji upaloval. Toť se ví, že všichni ti vyděšení lidé si podávali dveře na policii a jeden přes druhého vznášeli žaloby pro pokus o vraždu. Před okresní policejní stanicí se seběhlo národa, že se tudy nedalo projít. Děti brečely, ženské bědovaly, chlapi rozčileně hudrovali a advokátům div ruce neupadly, co žalob museli sepisovat, telegrafy cvakaly, všude možně i nemožně se potloukali policajti a žandáři, v kasárnách troubily trubky na poplach, v kostelích vyzváněly zvony a sloužily se bohoslužby za odvrácení té pohromy. Mezi lidmi šel jeden hlas, že se z králevice Marka stal upír, a ta strašidelná pověst notně vylekala i statečné policajty a žandáry, ba i vojáky. Nedivte se, vážení, s králevicem Markem nebyly žádné špásy ani zaživa, natožpak teď, když je z něho upír!
Краљевић Марко по други пут међу Србима (1/5)
Салетели ми Срби, па више од пет стотина година кукај: „Јао, Косово!“… „Косово тужно!“… „Куку, Лазо!“ Плакасмо тако претећи кроз плач душманима: „Ми ћемо овако, ми ћемо онако!“ Плачемо ми јуначки и претимо, а душман се смеје. А ми се досетисмо у јаду Марка и узмемо зивкати човека да устане из гроба, да нас брани и свети Косово. Зивкај данас, зивкај сутра, зивкај сваки час, за свашта: „Устани, Марко!“… „Дођи, Марко!“… „Погледај, Марко, сузе!“… „Куку, Косово!“… „Шта чекаш, Марко?“ И тако то зивкање пређе у безобразлук. Напије се неко у механи, па се тек кад потроши паре ражали за Косовом, обузме га неко јуначко чувство па одмах: „Јао, Марко, где си сад?“ И то, брате, није мало, него је то трајало тако пет стотина лета. На Косову већ читава баруштина српских суза, а Марко се претурао по гробу, претурао, па се већ и мртву човеку досадило.
И једнога дана, право – пред божји престо.
– Шта је, Марко? – пита га Господ благо.
– Пусти ме, Боже, да видим шта раде доле они моји слепци! Досади ми њихова кукњава и зивкање!
– Е, Марко, Марко – уздахну Господ – све ја знам; али кад би им се могло помоћи, ја бих им први помогао.
– Само ми, господе, поврати Шарца и оружје и дај ми стару снагу, па ме пусти да огледам могу ли шта учинити!
Бог слеже раменима и махну забринуто главом.
– Иди кад желиш – рече – али нећеш добро проћи.
*
И одједном, неким чудним начином, Марко се на свом Шарцу обрете на земљи.
Окреће се око себе, разгледа предео, али никако да се разабере где је. Гледа Шарца. Јест, Шарац онај исти. Гледа топуз, сабљу, напослетку одело. Све исто, сумње нема. Маши се тулумине. И она ту, пуна вина; ту су и лаки брашњеници. Све га уверава да је он онај стари Марко, али никако да разазна где је. Како му се тешко бејаше одлучити шта да сад на земљи предузме, он најпре одјаши Шарина, веза га за једно дрво, скине тулумину и узе пити вино, да би, ко вели, тако на доколици о свему добро промислио.
Пије тако Марко и обазире се не би ли запазио кога познатог, док тек прозвижда поред њега један на велосипеду и уплашен од Маркова чудна коња, одела и оружја потера што брже може осврћући се да види колико је већ далеко од опасности. Марко се, опет, највише препаде од чудна начина путовања и помисли да је каква утвара; али се ипак реши да се с тим чудовиштем пусти у борбу. Попи још један леген вина и дође крвав до очију, један даде Шарцу да попије, па онда врже тулумину у траву, самур-капу намаче на очи и узјаши Шарца који већ беше од пића крвав до ушију. Врло се јунак расрдио и рече Шарцу:
Ако л’ ми га, Шаро, не достигнеш,
сломит ћу ти ноге све четири!
Кад саслуша Шарац овако страховиту претњу на коју се већ одвикао на оном свету, потече као никад дотле. Како је силан полегао, све коленима брише прашину по друму, а бакрачлије туку црну земљу. Бежи и онај пред њиме као да крила има и све се окреће. Гонили се тако два пуна сата, па нити онај да утече, нити да се даде Марку стигнути га. Догнаше се тако близу једне путничке механе. Кад то виде Марко, побоја се да му сасвим не утече у какав град, а и беше му се већ досадило јурити се, па му у том паде на ум топузина. Извади је из теркија и викну срдито:
Да си вила, па да имаш крила,
ил’ да су те виле одојиле,
па да си ми лани побјегнуо,
данас би те Марко ухватио!
Рече то па заљуља топузином покрај себе и пусти је.
Онај погођен, паде, али га ни земља не дочека жива. Допаде Марко до њега, извади сабљу те му одсече главу, метну је Шарцу у зобницу па се певајући упути оној путној механи: а онај остаде копајући ногама крај оне врашке справе. (Заборавих рећи да је и њу Марко исекао сабљом, оном истом што су је ковала три ковача са три помагача своја, те је за недељу дана удесили у оштрицу да може сећи камен, дрво, гвожђе, једном речју сваку амајлију.)
Пред механом било пуно сељака, па кад видеше шта се учини и сагледаше срдита Марка, дрекнуше од страха и прснуше куд који. Оста сам механџија. Тресе се од страха као у најжешћој грозници, клецају му ноге, разрогачио очи, а пребледео као мртвац.
Ој, бога ти, незнани јуначе,
чиј’ су ово пребијели двори?
– пита га Марко. Незнани јунак муца од страха и једва објасни да је то путничка механа и да је он главом механџија. Марко се каза ко је и откуд је и како је дошао да освети Косово и да убије султана турског. Механџија само схвати реч: „да убијем султана“, и још више га страх обузимаше што Марко даље причаше и запиткиваше куда је најпречи пут до Косова и како ће доћи до султана. Говори Марко, онај дршће од страха и само му у памети: „да убије султана!“ Најзад Марко осети жеђ па заповеди:
Механџија, донеси ми вина,
да ја јунак жећцу поутолим,
јера ми је грдно додијала!
Ту Марко одјаши Шарца, веза га пред механу, а механџија уђе да донесе вино. Врати се отуд носећи малу чашу од „деци“ на послужавнику. Тресу му се руке од страха, те се пљуска вино из оне чаше, и тако приђе Марку.
Кад виде Марко ону малу чашу, бедну, испљускану, помисли да онај збија с њиме шалу. Расрди се јако и ошину механџију дланом по образу. Ударио га је тако лако да му је померио три здрава зуба.
Одатле Марко опет појаха Шарца па пође даље. Међутим они сељаци што се разбегоше одјурише право у срез полицији да јаве за страховито убијство; а ћата отпрати депешу новинама. Механџија привије на образ хладне облоге, узјаха коња па право лекару те узме уверење за тешку повреду; оде затим адвокату, те га овај детаљно испита о свему; узе паре и напише кривичну тужбу.
Начелник срески нареди одмах једном писару да са неколико наоружаних жандарма пође у потеру за зликовцем, а депешом пошаље распис по целој Србији.
Марко и не сања шта му се спрема и како су већ стигле две–три страшне тужбе „снабдевене прописном таксом“ и наводима параграфа за убијство, за тешку повреду, за увреду части; па онда ту је већ „претрпљени болови“, „трошкови око лечења“, „толико и толико накнаде за прекинути рад у механи, дангуба, писање тужбе и таксе.“ А већ за преношење обеспокојавајућих гласина о убијству султанову јављено је одмах министарству шифром, и отуд дође брз одговор: „Нека се та скитница одмах ухвати и најстроже казни по закону; а најревносније нека се мотри да се такви случајеви не понављају, јер то захтевају интереси наше земље, која је сад у пријатељским односима с турском царевином.“
Муњевитом брзином разнесе се глас надалеко о страшном човеку са чудним рухом и оружјем и још чуднијим коњем.
Марко се упутио друмом од оне механе. Шарац иде ходом, а Марко се наслонио рукама на облучје па се чуди како се све то изменило: и људи, и околина, и адети, све, све. Би му тешко што је устајао из гроба. Нема њему оних старих другова, нема с ким да пије вино. Свет ради по околним њивама. Сунце припекло да мозак проври, радници се повили, раде и ћуте. Он стаде крај друма па их довикне, у намери да пита за Косово; а радници кад га угледају, дрекну од страха па прсну куд који из њиве. Сретне се с неким у путу, а онај стукне и стане као укопан, избечи очи од страха, обазре се лево, десно, па као смушен смукне преко јендека или врзине. Што га Марко више призива да се врати, онај све жешће бежи. Наравно да сваки од поплашених одјури право у среску канцеларију и тужи за „покушај убијства“. Пред среском кућом закрчио народ да се не може проћи. Вриште деца, кукају жене, узбунили се људи, пишу адвокати тужбе, куцају се депеше, тумарају полицајци и жандарми, по касарнама трубе дрече на узбуну, звоне црквена звона, држе се по црквама молепствија да се та беда отклони од народа. Проструја глас кроз масу да се повампирио Краљевић Марко, те се од те страхоте поплаше и полицајци и жандарми, па и сами војници. Куда ћеш се, брате, борити с Марком живим, акамоли још сад кад је вампир!
(Даље)
Радоје Домановић 