Kraljevič Marko drugič med Srbi (3/5)
Zadeva je seveda šla dalje po svoji pravi poti. Ko je napravila policija na licu mesta svoje izvide, v podrobnostih preiskala zločine, je izrodila vse akte sodišču v nadaljnje poslovanje.
Sodišče je odredilo zaslišavanja, klicalo priče in določalo soočenja. Državni tožilec je kahteval, kot se razume, naj se Marko obsodi na smrt; Markov advokat pa je spet ognjevito dokazoval, da je Marko nedolžen in naj se izpusti na prosto. Marka so vodili na razprave, ga zasliševali in vračali spet v zapor. In bil je že ves zbegan od začudenja, kaj vse počno z njim. Najhuje mu je bilo, da je moral piti vodo in te nikakor ni bil vajen. Vse bi bil lahko prenesel, junak je, toda čutil je, da mu voda hudo škoduje. Pričel je hujšati in veneti. Nič več ni bil tisti stari Marko, bogme, da ne! Bil je tenak kakor bilka, obleka visi na njem, kakor da ni njegova, in ko hodi, se opoteka. Pogosto ti klikne v grenkem obupu: »Ah, bože, saj to je huje od preklete arabske ječe!«
Nazadnje je sodišče le izdalo sodbo, po kateri so, upoštevaje Markove zasluge za srbstvo in mnoge olajšujoče okolnosti, obsodili Marka na smrt in na plačilo odškodnine ter povračilo vseh sodnih stroškov.
Zadeva je bila predložena apelaciji in ta je smrtno kazen spremenila v dosmrtno ječo, kasacijsko sodišče pa je našlo neke nepravilnosti in vrnilo akte sodišču, zahtevajoč, da se zaslišijo in zaprisežejo še neke priče.
Dve leti je trajala ta sodna procedura in nazadnje je potrdilo tudi kasacijsko sodišče spremenjeno razsodbo, po kateri je bil obsojen Marko na deset let težke ječe v težkih okovih in na plačilo vseh kazenskih in sodnih stroškov, toda ne kot politični zločinec, ker je dokazal, da ne pripada nobeni politični stranki.
Seveda so pri tej razsodbi upoštevali, da je Kraljevič Marko velik narodni junak in da je to v jurisdikciji edinstven primer. Navsezadnje to ni bila lahka zadeva. Še največji strokovnjaki so stali zmedeni pred njo. Kako boš obsodil na smrt nekoga, ki je pravzaprav že pred toliko časa umrl in se znova pojavil na tem svetu?
–
In tako je padel Marko po nedolžnem v ječo. Ker ni bila mogoče sodnih in kazenskih stroškov plačati iz česa drugega, so določili na javni dražbi prodajo Markovega Šarca, obleke in orožja. Orožje in obleko je tako na kredit kupila država za muzej, Šarca pa je kupila Tramvajska družba za izplačilo v gotovini.
Marka so ostrigli, obrili, okovali v težke okove, oblekli v belo obleko in ga odvedli na beograjski grad. Tu je Marko trpel in se mučil v takih mukah, za kakršne ni nikdar mislil, da jih more prenesti. Sprva je kričal, se togotil, grozil; polagoma pa se je privadil in se mirno vdal v usodo. Kakor se razume, so ga za čas njegove kazni naučili tega in onega in ga pripravljali za družbo, v kateri je potrebno, da človek po odsluženi kazni dela kot koristen član; zato so ga jeli po malem privajati na koristna opravila: prinašal je vodo, zalival vrtove in plel čebulo, kasneje pa se je učil izdelovati žepne nože, krtače, omela in na kupe drugih koristnih stvari.
Njegov borni Šarec pa je cijazil tramvaj od jutra do večera, brez prenehanja. Tudi on je hromel in hiral. Ko hodi, se opoteka, ko pa ga ustavijo, zadrema in se zasanja, nemara tja v tiste srečne čase, ko je pil rdeče vino iz čebra, nosil v grivi zlatopletene rese, na kopitih srebrne podkve, na prsih zlate oprsnice in pozlačeno uzdo, — ko je nosil v ljutih borbah in dvobojih svojega gospodarja na sebi in dohiteval vile pod njim. Ves shujšan je zdaj: sama koža in kost ga je, rebra se mu dado prešteti, na kolek mu lahko torbo obesiš.
Najhuje je bilo Marku, ko je tako naneslo, da so ga vodili kam na delo in je zagledal Šarca tako propadlega. To ga je huje bolelo kakor vse njegovo gorje. Pogosto so mu, ko ga je videl tako bednega, solze zalile oči in je z vzdihom zaječal:
»Joj, moj Šarče, joj, moj kónjič vrli!…«
Šarec se je tedaj obrnil, bolno zahrzal, vtem pa je že pozvonil sprevodnik in tramvaj je krenil dalje, stražnik pa je vljudno opomnil Marka, naj nadaljuje pot, ker sta mu imponirala Markova moč in njegova visoka rast. Zato stavka niti končal ni.
Tako se je siromak Marko mučil itn mučil za svoj rod deset dolgih let, ne da bi se odpovedal misli na maščevanje Kosova. Tramvajska družba je škartirala Šarca in kupil ga je neki vrtnar, da mu je obračal kolo na vodnjaku.
Minilo je tudi teh deset let muke. Marka so izpustili.
Imel je prihranjenega nekaj denarja, ki ga je pridobil, ko je prodal razne drobnarije, katere je sam izdelal.
Najprej je stopil v krčmo in dal poklicati dva brivca, da ga lepo izmijeta in obrijeta, nato je naročil, naj mu speko devet let starega ovna in da mu primaknejo izdatno mero vina in žganja.
Hotel se je najprej z dobro jedjo in pijačo malo spraviti na noge in si opomoči od tolikerih muk. Posedal je tako več kakor petnajst dni, dokler ni začutil, da se je vrnil malo k sebi, nato pa začel premišljati, kaj naj ukrene.
Mislil je, mislil in si nazadnje nekaj izmislil. Preoblekel se je, da ga ne bi nihče spoznal in šel najprej iskat svojega Šarca, da bi še njega rešil trpljenja, nato pa bi šel od Srba do Srba, da bi zvedel, kdo so to, ki so ga tolikanj klicali, ali so to sploh Srbi, ki so ga zaprli v ječo in kako bi bilo najbolje maščevati Kosovo.
Zvedel je Marko, da je njegov Šarec pri nekem vrtnarju in da vleče tam zajemalno kolo. Napotil se je tja, kjer so mu rekli, da ga bo našel. Odkupil ga je za malo denarja, ker ga je oni že sam hotel dati ciganom, ter ga odvedel k nekemu kmetu, s katerim se je pobotal, da ga bo ta krmil z deteljo in skrbel zanj, da bi se Šarcu vrnile prejšnje moči. Marko je kar zajokal, ko je videl ubogega Šarca, kako klavrn je bil videti. Tisti kmet je bil dober človek, pa se ga je usmilil in sprejel Šarca v rejo, Marko pa je peš krenil dalje.
Tako potujoč je naletel na siromašnega kmeta na njivi, kjer je delal, pa ga je pozdravil s krščanskim pozdravom.
Marko se je pričel pogovarjati z njim o tem in onem in rekel tako v pogovoru:
»Kako bi bilo, če bi zdajle vstal Kraljevič Marko, pa bi prišel k tebi?«
»To se pa že ne more več zgoditi,« je del kmetič.
»A če bi prišel, kaj bi napravil?«
»Prosil bi ga, naj mi pomaga okopati tole koruzo!« je del v šali kmetič.
»Ko pa bi te poklical na Kosovo s seboj?«
»Ovbe no, molči, brate, kakšno Kosovo se ti plete v glavi! Saj še na semenj ne utegnem, da bi kupil soli pa opanke za otroke. Pa vidiš, brate, tudi nimam denarja, da bi si kaj kupil.«
»Dobro, prijatelj: pa veš ti, da je na Kosovem propadlo naše carstvo in da je treba Kosovo maščevati?«
»Propadel sem tudi jaz, brate moj, da huje ne more biti. Ne vidiš, da bos hodim?!… A ko me pritisnejo, naj plačam davke, ne bom vedel niti, kako mi je ime. Hodi zbogom ti in tvoje jadno Kosovo!«
Zaneslo je Marka v hišo nekega premožnega kmeta.
»Bog daj, gospodar!…«
»Bog daj!« odgovori ta in ga sumljivo ogleduje… »A od kod prihajaš, brate?«
»Od daleč sem prišel, pa se ogledujem tod okrog, da vidim, kako žive tukajšnji ljudje.«
Tudi temu omeni Marko tako v pomenku, kako bi bilo, če bi se prikazal na svetu spet Marko Kraljevič in poklical Srbe s seboj na Kosovo.
»Slišal sem, da se je neki norec pred kakšnimi desetimi leti izdajal za Marka Kraljeviča in zagrešil neke zločine in tatvine ter so ga vrgli, v ječo.«
»Saj, tudi sam sem slišal to: ampak, kaj bi napravil, če bi se prikazal pravi Marko in te poklical na Kosovo s seboj?«
»Sprejel bi ga, ga pošteno z vinom napojil in ga lepo odpravil.«
»A Kosovo?«
»Kakšno Kosovo v teh mršavih letih!… To stane lepe denarce! Veliki stroški so to, brate!…«
Marko je odšel od njega in krenil dalje. Povsod na vasi je doživljal isto. Nekateri so sklanjajoč se na svoje motike komaj odzdravili in niso črhnili besedice več. Ljudje ne morejo zgubljati časa, treba je okopati in za časa končati vsa opravila, če hočejo, da jim bo žito dobro rodilo.
In tako je postalo Marku pusto na vasi, pa se je odločil, da odide v Beograd, da bi tam poskusil, ali se dá ondi napraviti kaj za Kosovo ter dognati, od kod tolikanj teh nujnih klicev, iskrenih, odkritosrčnih, a takšen sprejem.
Prišel je v Beograd. Vozovi, tramvaji, ljudje — vse se podviza, hiti, križa pot, se srečuje. Uradniki beže v pisarne, trgovci za svojimi opravki, delavci na svoje delo.
Sreča tam nekega uglednega lepo oblečenega gospoda. Marko pristopi k njemu in ga pozdravi. Ta, malo osupnjen, za korak odstopi, pa tudi Markove slabe obleke ga je bilo sram.
»Jaz sem Marko Kraljevič. Prišel sem semkaj, pomagat svojim bratom,« je rekel Marko in povedal vse, kako je prišel, zakaj je prišel, kaj vse se je zgodilo z njim in kaj misli dalje početi.
»Ta-ko. Drago mi je, da sem vas spoznal, gospod Kraljevič! Res mi je drago. Kdaj nameravate v Prilep?… Drago mi je, verjemite mi; toda oprostite, mudi se mi v pisarno! Servus, Marko!« je rekel ta in urno odhitel.
Marko sreča drugega, tretjega. Kogar koli pa je srečal, se je vsak pogovor navadno končal z onim: »Mudi se mi v pisarno! Servus, Marko!«
In tako je pričel Marko ves razočaran obupavati. Po ulici je hodil in molčal, mrgodil se, brki so se mu pobesili na ramena; nikogar ni zaustavljal, nikogar več ni spraševal. In koga naj bi še spraševal? Kogar koli vidi, se mu mudi v pisarno. Kosova niti ne omenja nihče. Seveda, pisarna je nujnejša kakor Kosovo. Marko postaja vzlic svojim močnim živcem nervozen na to prekleto pisarno, ki po njegovem mnenju tako uspešno konkurira Kosovu. Nazadnje mu je jelo postajati vse bolj pusto in priskutno sredi te množice ljudi, kateri kakor da sploh nič ne delajo, ampak se jim samo v pisarno mudi. Kmetiči pa se spet pritožujejo na nerodovitna leta in na župane, hitijo na polje, delajo tam neprenehoma in nosijo podrapane opanke in posvaljkane bregeše. Marko je izgubil vsako upanje na svoj uspeh in ni niti nikogar več spraševal, niti se ni z nikomer več shajal. Komaj je čakal, da bi ga bog spet poklical na drugi svet, da se ne bi več trapil, ker je vsak Srb zaposlen s svojo nujno skrbjo in opravkom in Marko se je začutil čisto odveč.
Nekega dne je postopal tako čemeren in nevesel, pa tudi njegovo bogastvo se mu je že razpršilo in ni imel, s čimer bi si kupil vina, krčmarica Janja pa je že dolgo in izdavna v grobu — in ta bi mu le dala na upanje piti. Stopal je tako s pobešeno glavo po ulici, in kar na jok mu je šlo, ko se je spomnil starih časov in tovarišev, posebno pa lepe, ognjevite Janje in njenega hladnega vina.
Tedaj je iznenada opazil pred neko veliko krčmo silno gručo ljudi in od znotraj je slišal velik hrup.
»Kaj pa je to tukaj?« je vprašal nekoga, seveda v prozi, ker se je tudi Marko od samih nadlog odpovedal pogovarjati se v stihih.
»Rodoljuben shod imajo,« je rekel ta in ga premeril od glave do peta kot sumljivega človeka ter malo odstopil od njega.
»A kaj počno tam?…« bi rad še vedel Marko.
»Stopi noter, pa sam poglej, brate!« je rekel drugi srdito in pokazal Marku hrbet.
Kraljevič Marko drugič med Srbi (2/5)
Zložno jaha Marko in se čudi sam pri sebi, da ibeže Srbi pred njim, ko so ga vendar tolikanj klicali in ga tako opevali. Ne more se načuditi in prečuditi. Nazadnje mu pride na misel, da pač ne vedo še, kdo pravzaprav je, ko pa bodo zvedeli to, misli zadovoljno sam pri sebi, kako prekrasno ga bodo pozdravili, kako bo zbral vse Srbe in krenil na sultana. Ko tako jezdi, zagleda kraj ceste prekrasno senco pod velikim hrastom, razjaha Šarca, ga priveže, sname vinski meh in prične piti. Pil je tako in premišljeval, pa se je pri tem lotil junaka spanec. In Marko je naslonil glavo na tla brez vsakega zglavja in se zleknil, da bi zaspal. Komaj pa mu začne legati spanec na oči, že prične Šarec, ki je zapazil neke ljudi, ki obkoljujejo Marka, biti z nogami ob tla. To je bil okrajni pisar z desetorico žandarjev. Marko skoči kakor omamljen na noge, ogrne kožuh z narobe obrnjeno stranjo (zaradi vročine ga je bil slekel), zajaha Šarca, vzame v eno roko sabljo, v drugo bat, stisne vajeti z zobmi ter plane tako v naskok na žandarje. Ti so se prepadeni zbegali in Marko jim je ves divji od spanja začel deliti svoje darove drugemu za drugim: temu s sabljo, drugemu z batom. Niti trikrat se ni obrnil in že je vsej desetorici odpihnil duše iz teles. Ko je pisar videl, kaj se godi, je pozabil na preiskavo in paragrafe, pokazal brž hrbet in jo ucvrl v beg. Marko se vrže za njim in klikne:
»Stoj, ti, mrha, ti, junak neznani,
da te švrkne Marko s svojim batom!«
To rekši zavihti bat in ga zaluči za »neznanim junakom«. Vendar pa ga je zadel samo z batovim robom in »junak« se je zvrnil kakor prazna vreča. Zazvenčala so prazna stremena. Marko plane k njemu, vendar ga ne mara pogubiti, marveč mu samo zveže roke na hrbtu; nato ga obesi svojemu Šarcu h glavi na sedlu, sam pa se vrne k svojemu vinskemu mehu. Ko napravi požirek, reče onemu revežu:
»Ajd sèm, mrha, pijva skupaj vino!«
Ta pa samo stoka od bolečine, se zvija in cepeta tako obešen ob sedlo, in Marka prične grabiti smeh in pričel se je krohotati, ko oni tako javka in cvili. »Kakor mačka!« pomisli Marko in buši spet v smeh; kar za trebuh se je moral grabiti in solze so mu prišle v oči, debele kakor orehi.
Oni pa ga začne s solzami prositi, naj ga izpusti, in obljublja, da ne bo napravil kazenske preiskave.
Marko še huje buši v krohot in toliko da ne poči od smeha; ko pa se tako krohoče, se mu ne dá, da bi govoril v desetercu, marveč se zmoti in reče v prozi:
»Pa kakšen vrag, sirota božja, te je prignal sem?«
In vendar se stori Marku inako. Sočutje ga prevzame in že stopi, da bi osvobodil jetnika, kar pogleda in vidi, da ga je znova obkolilo drugih deset z enajstim poglavarjem na čelu, vsi prav tako oblečeni kakor prvi. Marko plane k Šarcu, vrže jetnika v travo (ta se je skotalil v jarek kraj ceste in zastokal), sede na konja in se vrže v enak naskok kakor prej. In ko se spet dvakrat-trikrat obrne, je odpihnil vsem desetim žandarjem duše iz života, in pisar je pričel bežati in tudi njega je zadel Marko z batovim koncem. Zvezal ga je in ga obesil ob sedlo, nato pa je še prvega potegnil iz jarka. Ta je bil ves blaten in premočen, da je kar curelo od njega. Zaradi silnega krohota ga je Marko komaj odnesel do Šarca in obesil nato še njega na drugo stran sedla. In oba capljata in stokata, se cmerita brez moči in poskušata, da bi se izmotala, Marka pa popada vse hujši in hujši smeh, da samo za hip vzklikne:
»E, šmenta, že zaradi tega, da sem se lahko tako nasmejal, mi ni žal, da sem prišel z drugega sveta.«
Toda tam, kjer je sreča, je zmerom že tudi nesreča. Tako tudi zdaj. Komaj se je vrnil Marko zadovoljno k svojemu mehu, da bi polokal, kakor pravi, še tisti ostanek vina, že so se iz daljave začule trobente in bobni. Čedalje bliže in bliže. Šarec je pričel vznemirjeno frkati z nosom in streljati z ušesi.
»Na po-moooč!« sta zacvilila ona dva jetnika.
Že je prihajalo vse bliže in bliže, trobente in bobni so se zaslišali vse razločneje, zemlja je bobnela pod težkimi topovi, oglasili so se streli pušk. Šarec je izbuljil oči in pričel skakati kakor omamljen; ona dva jetnika sta zavreščala in se pričela zvijati. Šarec je bil čedalje bolj vznemirjen. Marka je to čudo precej zmedlo, toda prekrižal se je, nastavil skledo z vinom, ga posrkal in stopil k Šarcu, rekoč:
»Čuj me, Šarec, čuj, moj drug me dobri,
tri sto šestdeset je let prešló že
od takrat, ko prvič sva se našla,
pa se nisi nikdar še preplašil!
Bog bo dal, da vse se dobro steče.«
Butnili so kanoni, da se je še sam Marko zdrznil, Šarec je poskočil, kakor da je pobesnel; ona dva sta sfrčala z njega in se z javkanjem odkotalila v jarek. Marko se je zasmejal ob vsej tej nadlogi in komaj se mu je posrečilo, da je zlezel na Šarca. Ko pa so se puške in topovi začuli že čisto blizu, se je Šarec kakor besen pognal čez oni jarek in zdirjal preko njiv in setev, čez trnje in globače. Marko ga ni mogel zaustaviti. Legel je na konja, si z roko zakrival obraz, da ga ne bi trnje opraskalo, sablja mu odskakuje od bedra, sobolja kučma mu je zletela z glave, Šarec pa mandra pod seboj vse ter drevi kakor pobesnel. Komaj pa prideta na odprto plan, že zagleda, da je obkoljen od cele vojske. Piskajo trobente, bobni bijejo, puške pokajo, po vseh okoliških višinah pa grme topovi. Pred njim je vojska, za njim vojska, levo, desno, povsod. Šarec se vzpne in se zadrevi kar naravnost; Marko izvleče svoj bat in udriha v množico, ki se je čedalje bolj zgoščala okrog njega. Prerivali so se več kakor dve uri, dokler ni začel Šarec metati krvavo peno iz gobca, pa tudi Marko se je že utrudil, udarjajoč s svojim težkim batom. Puške mu niso mogle dosti prizadeti, ker je imel železen oklep na sebi, pod njim pa iz jekla spleteno oklepno srajco in vrh nje še tri vrste obleke, pa še kožuh od volčje kože. Toda nekaj puške, nekaj topovi, nekaj velika množina udarcev, so ga vendarle nadvladali. Iztrgali so mu konja, iztrgali mu orožje, zvezali so ga in ga s stražo odvlekli na okraj na zasliševanje.
Pred njim stopa deset vojakov, za njim deset in prav tako na obeh straneh po deset z nabitimi puškami in z nasajenimi bajoneti. Roke ima zvezane na hrbtu in v lisice uklenjene; noge so mu vkovali v šestdeset ok[1] težke okove. Kot glavna straža koraka na čelu bataljon vojakov, polk pritiska zadaj; za polkom bobni divizija, ki jo zaključuje divizionar z generalnim štabom, z vseh strani od tod in od ondod pa grme artilerijske brigade po vseh višinah. Vse v polni pripravljenosti, kakor v vojnem času. Šarca vodi dvanajst vojakov, po šest na vsaki strani, in tudi njemu so dali spone na noge in mrežo na gobec, da ne bi koga ugriznil. Marko se je namršil, lica so mu postala turobna, nevesela, brki so se mu pobesili in mu padali na ramena. Vsak njegov brk je bil kakor pol leta staro jagnje, brada pa mu je padala do pasa kakor celoletno jagnje. Med potjo se je vzpenjala množica ljudi, koder so ga gnali, na rante, na plotove in na drevje, da bi ga videli, on sam pa je že tako za celo glavo in več presegal vse druge okrog sebe.
Privedli so ga na okrajno glavarstvo. V svoji pisarni sedi okrajni glavar, majcen, drobcen človeček, z upadlimi prsmi, s topim pogledom, ki pokašljuje pri govorjenju, roke pa so mu kakor dve palčici. Z leve in desne strani njegove mize stoji po šest biričev z napetimi pištolami.
Privedli so okovanega Marka predenj.
Kapetan se je prestrašil okovanega Marka in se ves stresel kakor v mrzlici; izbuljil je oči, a ni mogel spregovoriti. S težavo se je zbral in začel pokašljuje s pridušenim glasom izpraševati:
»Kako se pišete?«
»Marko Kraljevič!« je zaoril glas, da se je kapetan kar stresel in mu je padlo pero iz rok; biriči so odskočili, gruča ljudi pa je zajezila vrata.
»Prosim vas, govorite tiše, ker stojite pred gosposko! Jaz nisem gluh. Kdaj ste rojeni?«
»1321. leta.«
»Od kod ste?«
»Iz Prilepa, grada belega.«
»S čim se pečate?«
Marko ves začuden osupne, ko ga je to vprašal.
»Vprašam: ali ste uradnik, trgovec, ali obdelujete zemljo?«
»Niti oče moj oral ni zemlje,
pa me vendar s kruhom je nahranil!«
»Po kakšnem opravku ste torej prišli sem?«
»Kako, s kakšnim opravkom? Saj me vendar kličete dan za dnem, več kakor pet sto let že. Venomer me opevate v pesmih in javkate: »Kje si, Marko?« »Pridi, Marko!« »Gorje, Kosovo!« pa mi je že v grobu jelo presedati in sem poprosil boga, naj me spustil sem dol.«
»O, brate mili, bedasto si ukrenil. Larifari, to se samo tako prepeva. Če bi bil pameten, se ne bi menil za pesem, niti ne bi imeli mi zdaj takšne nadloge s teboj in ne ti z nami. Če bi bil uradno, s pozivom poklican, e, to bi bilo kaj drugega. Tako pa nimaš olajšujočih okolnosti. Prazne marnje, kakšne opravke moreš imeti ti tukaj?…« je zaključil kapetan nervozno, pri sebi pa je pomislil: »Nosi vrag tebe s pesmijo vred! Ljudje si izmišljajo nekaj, pa prepevajo prazne marnje, mene pa naj zdaj tukaj stresa mrzlica!«
»Joj, prejoj mi, Kosovo ti ravno,
kaj dočakalo si, polje tožno,
da po našem zdaj presvetlem knezu
turški sultan sodi tu in vlada!…«
je spregovoril Marko kakor sam zase, nato pa se je obrnil k okrajnemu glavarju:
»Jaz pa pojdem, če nihče ne pojde,
pojdem, pa če níkdar se ne vrnem,
pojdem tja do mesta Carigrada,
da ubijem stambulskega carja…«
Kapetan je poskočil s stola.
»Dovolj, to je nov zločin. Kakšno grdo nesrečo nam prizadevate s tem, zakaj naša dežela je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«
Marko je zazijal od začudenja. Ko je slišal to, toliko da se ni onesvestil. »V prijateljstvu s Turki, pa kaj za vraga me kličejo potem?« je pomislil sam pri sebi in se ni mogel zavedeti od začudenja.
»Poslušajte torej: zagrešili ste velikanske zločine, katerih ste obtoženi:
- Dne 20. tega meseca ste izvršili grozovit umor, ko ste ubili Petra Tomića, trgovca, ki se je vozil s kolesom po cesti. Umor ste izvršili s preudarkom, kar potrjujejo v obtožnici navedene priče: Milan Kostić, Sima Simić, Avram Srećković in drugi. Po točnem izvidu in zdravniškem pregledu ste ubili pokojnega Petra z nekim težkim, topim orodjem, nato pa ste mrliču odsekali glavo. Želite, da vam preberem obtožnico?
- Istega dne ste napadli Marka Đorđevića, krčmarja v V… z namenom, da bi ga po svoji okrutni narjavi ubili, vendar se je ta srečno otel. Temu častivrednemu državljanu, ki je bil tudi narodni poslanec, ste izbili tri zdrave zobe. Kot je razvidno iz zdravniškega spričevala, je to težka telesna poškodba. Vložil je tožbo in zahteva, da se po zakonu kaznujete in da mu plačate odškodnino, izgubo časa in vse sodne stroške.
- Izvršili ste umor dvajsetih orožnikov in težko ste ranili dva okrajna pisarja.
- Vloženih je nad petdeset tožb zaradi poskusanega umora.«
Marko od samega začudenja ni mogel odpreti ust.
»Preiskali bomo vso zadevo, dotlej pa ostanete v priporu, nato pa se bo izročila zadeva sodišču. Tedaj ši lahko najamete odvetnika, da vas bo branil.«
Marko se je spomnil pobratima Obilića in pomislil: kako šele bi ga ta branil! Malo inako se mu je storilo, solze so mu navrele na oči in jeknil je:
»Aj, pobratim Obilić Miloše,
me ne vidiš, se ne brigaš zame?
V kakšno revo in gorje sem padel,
svojo ruso glavo bom izgubil,
a tako mi boga, da po krivem!…«
»Odvedite ga zdaj v zapor!« je rekel kapetan boječe in se pridušeno odkašljal.
[1] Kilogram in pol. – Prev.
Радоје Домановић 