Mrtvo morje (1/5)
Prav v trenutku, ko sem sédel, da bi napisal to povest, se mi je pokazala pred očmi podoba moje rajnke strine. Natančno taka kakor tedaj, ko je revica še živela. Na sebi ima rumenkast jopič iz kalmuka, ki ji ne stoji prav, kakor da je za drugo ukrojen, kratko kalmukovo kikljo in moder predpasnik, prav tako z rumenimi cvetovi; na nogah ima vezene copate, seveda z rumeno vezenino in za celo ped daljše kakor je potrebno. Okrog brade ima zavezano ruto zamolklo-rumene barve. Obraz ji je otožen, poln gub, rumenkast, oči prav enake barve kakor obraz, njen pogled izraža neko večno obupno skrb; ustnice tanke, malo modrikaste, zmerom pripravljene na jok, čeprav rajnice nisem videl nikdar jokati. Pač pa je neprenehoma vzdihovala, hukala in godrnjala neke slutnje, bojazen za vse in vsako stvar. Hrbet je imela malo upognjen, prsi so ji bile ozke, slabotne, upale; z rokami se je držala pod pasom in tavala taka po hiši in dvorišču, opazujoč vsako stvar in v vsem videč nekaj hudega. Naletela je na kak navaden kamen na dvorišču in že je videla nevarnost pred seboj.
»Huuu!… Otrok se bo spotaknil, udaril z glavo ob ta kamen in si razbil glavo!« je zagodrnjala z obupnim obrazom, pobrala kamen in ga odnesla z dvorišča.
Sedli smo h kosilu in že me je svarila:
»Počasi jej, lahko pogoltneš kost in raztrgala ti bo črevo.«
Kdo iz hiše je hotel odjezditi kam in že ga je spremila in zahukala, z rokami pod pasom:
»Huuu! Dobro pazi! Konj je vrag, lahko se splaši in ti treščiš na ledino, da ti bo trebuh počil!«
Če se je hotel kdo z vozom kam odpeljati, je spet videla na stotine nevarnosti pred seboj, in vse to je naštevala, godrnjaje sama zase, jezna, vsa v strahu in skrbi: »Huuu, šine konj malo v stran, pa se zvrne voz v jamo!… Prav nič ne pazijo, še oči se lahko iztaknejo kje v kaki jami.« Vzel je otrok poleno v roko in revica že zagodrnja: »Padel boš s tem polenom in si oči iztaknil — ko je tako šilasto!« Če se je hotel iti kdo kopat, že je pri odhodu godrnjala ves čas po kotih: »Voda koplje tolmune! Potegne te s seboj v globočino, potem pa bo joj in gorje, toda prepozno! Hunu!… Voda je hujša od ognja. Potegne te v tolmun in pri priči bo po tebi!« Spominjam se, kako sem kot otrok večkrat stal pred hišo, ko je pričela strina hukati in godrnjati svoje zlogolko brundanje, z rokami pod pasom: »Huuu… Glej ga no, kje stoji, lahko se odtrga opeka s strehe, pa tlesk na glavo in na mestu te ubije.« Pošljejo me v našo vaško štacuno, ki je bila tik pred našo hišo, po soli ali za pet par popra, in že me je jela modro in previdno svariti: »Pazi na tiste stopnice, in ko boš bodil, ne zijaj okrog sebe, marveč glej pod noge. Lahko se spotakneš in padeš, pa boš na mestu mrtev!… Pri tistemu Turku (tako je pravila štacunarju, ki je bil sicer kaj dober človek, samo zaradi tega, ker je z motiko izganjal naše svinje s svojega dvorišča, ker so mu rile po vrtu) pa pazi, da ne boš vzel kaj jesti. Lahko ti zmeša kak strup v to, pa izdihneš kakor purče.« V vsem, kar je človek napravil ali česar ni napravil, je morala najti moja dobra, rajnka strina neko nevarnost. Če greš spat — hu! Če piješ vodo — huuu!… Če sediš — huuu, če kam greš spet tisti nesrečni in zlogolki huuu!
Neko nedeljo se je odpravljal stric v cerkev.
»Huuu!« je huknila strina, z rokami pod pasom.
»Kaj pa ti je?« vpraša stric.
»Huuuuu!« je bil njen odgovor.
»Menda cerkev ni vojna, da mi tako hukaš in me gledaš, kakor bi se odpravljal na vešala, ne pa v hram božji!«
Strina je nekaj po svoje zagodrnjala, z rokami pod pasom, in gledala strica s pogledom polnim zlovešče slutnje, čisto obupano in namesto odgovora je bridko in globoko zavzdihnila.
»Kaj pa ti je, si znorela, žena?«
»Lahko plane kak razbojnik iz gozda, pa te kar na lepem kresne z nožem!« je dejala strina, z vso silo zadržujoč svoj glas, a vendar šepetaje. Zmerom je govorila tako čudno. Bog daj pokoj njeni duši!
»Kakšen razbojnik neki sredi belega dne, ko pri nas še ponoči ni bilo razbojnikov, odkar se spominjam?!«
»Ni vsak dan božič… Zgrabijo te, odvlečejo v gozd in zakoljejo kakor koštruna… Huuuu!«
Siromak stric se je — spominjam se tega, kakor da je bilo včeraj — z levico prekrižal in jezno odšel, strina pa si je dela roke pod pas, obupano gledala za njim, s pogledom polnim slutnje in zapiskala na svoj posebni način:
»Zakoljejo kakor backa!… Huuuu!«
Res, taka je bila moja rajnka, dobra in pametna strina. Zdajle, ko to pišem, kakor da jo z očmi gledam in kakor da slišim njeno zlovešče brundanje.
Če bi bila še živa, bi sirota na vsaik način z iskreno obupanostjo našla na tisoče nevarnosti v tejle moji zgodbi: v vsaki frazi, vsaki besedici, vsaki črki. Kar slišim jo, kako duha nekaj hudega in brunda s tistim svojim posebnim glasom:
»Huuuuu!… Prišli bodo žandarji, pa pri priči hajd z njimi!…«
»Huuuu!… pri priči v luknjo!« kakor bi rekla moja rajnka strina. Spominjati se svojih rajnikov, milih in dragih, je lepa stvar in v tem pogledu jaz resnično zaslužim vso pohvalo, toda konec koncev — kakor je nekdo dejal — v kakšni zvezi pa je moja rajnka strina s to zgodbo?
— Če hočem biti odkritosrčen, se sam čudim, v kakšni zvezi bi za vraga mogla biti moja strina z vso to zadevo? V taki zvezi pač kakor je Narodna skupščina s senatom. Toda, vidiš, taka je stvar: kar moraš, pač moraš; pa kdo te bo spraševal, kaj ima sploh kako zvezo in kak smisel? Vsaj pri nas, če nikjer drugod na svetu, je hvala bogu pametna navada, da delamo vse narobe, tako, kakor se ne sme, brez smisla in pameti, kako bi potemtakem smel jaz samo pomisliti, da bi imela v tej deželi, kjer je vse brez smisla, edino tale moja zgodba tako rekoč nekakšen smisel? Tje, če nam je že tako čudovito usojeno — pa naj gre vse, kakor pač gre.
»Huuuu!« bi rekla moja strina.
—
Če pa človek malo natančneje premisli (to je, če je pri nas sploh kaj ljudi, ki se ukvarjajo s takim nevarnim športom), mora dati moji rajnki strini malo globlji pomen.
Pomislite vendar, kakšna traparija se mi je spleteničila v glavi!
V marsičem se mi vsa ta »naša mila in izmučena dežela« zdi podobna moji rajnki strini.
V otroških letih, preden sem začel hoditi v šolo, me je vzgajala moja uboga strina in, kakor se že po sebi razume, kot pametna ženska brez palice, nato pa sem začel hoditi v šolo, kjer so bili od ljudske pa do najvišje šole učni sporedi tako čudoviti, da sem še danes ta dan prepričan, da je sirota strina sedela v Prosvetnem svetu in imela tam kar največji vpliv. Šola je nadaljevala torej vzgojo na isti, način kakor strina, le malo bolj dognano, s šibo.
Šola, priznati moram, mi je bila veliko hujša in težja kakor strina. Nemudoma, že od abecednika dalje, se je začel pouk o tem, kako se je treba obnašati.
»Priden učenec gre iz šole naravnost domov, stopa lepo mirno z nogo pred nogo, gleda predse in ne zija na levo in desno. Ko pride domov, skrbno odloži svoje knjige, poljubi starejšim roko in sede na svoj prostor.«
»Ko gre z doma v šolo, spet prav tako: stopa mirno z nogo pred nogo, gleda predse in ko pride v šolo, odloži svoje knjige, sede mirno na svoje mesto in položi roke na klop.«
Glejte ga učenčka: mirno in šibko drži v desnici svoje knjižice, levico ima prilepljeno k stegnu, obraz zbran, glavo pobešeno k tlom (znanja polni klasek), gleda s tako pozornostjo predse, da mu je lice že malce smešno videti; tako stopa, to se pravi, se premika z nožicami ped za pedjo, se ne ozira ne na levo ne na desno, čeprav vrvi svet na vse strani okrog njega. Noben predmet ne sme in ne more vzbuditi njegovega zanimanja. Tako hodijo tudi drugi otroci, vsa ulica jih je polna, vendar pa niti drug drugega ne vidijo. Tako prihajajo, pravzaprav neslišno husknejo v šolo, sedajo vsak na svoje mesto, polože ročice na klop in sede tako mirno in s takim izrazom na licu, kakor da jih je pripravil fotograf za slikanje. V šoli si zapomnijo vsako učiteljevo besedico ter spet na isti način izginejo iz šole. Glejte, taki bi bili mi, če bi bili popolnoma pridni otroci. Moji strini je bil ta način pouka silno všeč, vendar se nismo mogli docela ravnati po nji. Vsakdo od nas se je pregrešil, ta huje ih ta manj, in zaradi tega je kaznoval učitelj, ki je bil v bistvu dober človek, tega manj in tega huje.
»Prosim, gospod učitelj, ta je tekel na cesti!«
»Klečat!« je razsodil učitelj.
»Prosim, gospod učitelj, ta je gledal skozi okno!«
»Klečat!«
»Prosim, gospod učitelj, ta je klepetal!«
Pljusk po licu.
»Prosim, gospod učitelj, ta je skakal!«
»Brez kosila!«
»Prosim, gospod učitelj, ta je prepeval!«
Spet zaušnica.
»Prosim, gospod učitelj, ta se je žogal!«
»Stat v kot!«
Ne le da je bil naš stari, dobri učitelj tako skrben in je z budnim očesom pazil, da se je preprečilo vsako nesrečna naključje, ki bi se utegnilo pripetiti z našo nepazljivostjo, marveč je tudi za njegovimi ustnimi klofutami takoj prišlo na vrsto pismeno, pametno berilo za mladino. Imeli smo jih na kupe: kakšen »Venček« — izbral ta in ta, pa kakšna »Kitica cvetja« zbral za milo deco ta in ta. Sami lepi naslovi z lepo poučno vsebino.
»Bil je nekoč razposajen otrok, ki je splezal na drevo, pa mu je zdrsnilo, da je padel z drevesa in si zlomil nogo ter ostal tako vse življenje pohabljen.«
»Bil je poreden otrok, ki ni poslušal dobrih naukov, ampak se je podil po cesti in se pri tem močno spotil, pa ga je prepihal mrzli veter, da se je prehladil in ga je huda bolezen vrgla na posteljo. Njegova uboga mamica je mnogo noči prebedela nad njim in jokala. Po dolgotrajni bolezni je otrok umrl in globoko razžalostil svoje dobre roditelje. Tako ne delajo pridni otroci.«
»Drug razposajen deček se je spet potepal po cestah, pa ga je zgrabila divja zver in ga vsega razmrcvarila.«
Po vsaki prebrani poučni zgodbici nam je učitelj pojasnil in razložil njen nauk.
»Kaj ste prebrali zdaj?« je vprašal.
»Sedaj smo prebrali, kako je bil neki malopriden otrok, ki se je samo po cestah potepal in ga je napadla divja zver ter ga razmrcvarila.«
»Česa nas uči ta zgodba?«
»Ta zgodba nas uči, da se ne smemo potepati.«
»Tako je. A kakšen je bil ta otrok, ki se je potepal?«
»To je bil malopriden in slab otrok.«
» A kal delajo pridni otroci?«
»Pridni otroci se ne potepajo, zato jih imajo starši in učitelj radi.«
»Zelo dobro.«
»Bil je spet drug otrok, ki je sedel v sobi poleg okna in je drug otrok s svojo fračo meril na goloba s kamenjem, a ga ni zadel. Golob je veselo odfrčal, kamen pa je udaril v okno, razbil šipo in zadel prvega otroka v oko, da mu je izteklo in je ostal za vse čase brez očesa!«
»Kakšen je ta otrok, ki je sedel v sobi pri oknu?«
»To je malopriden in slab otrok!«
»Česa nas uči ta zgodba?«
»Zgodba nas uči, da ne smemo sedeti pri oknu, ker počno to samo slabi in poredni otroci.«
»A kaj počno dobri otroci?«
»Dobri otroci ne sede v sobi, kjer so okna!«
Vsako zgodbico smo tako lepo razložili in izvedli iz nje koristen nauk, kako se morajo obnašati pridni in ubogljivi otroci.
Dobri otroci ne hodijo, ne dirjajo, ne klepetajo, ne plezajo po drevju, ne jedo sadja, ne pijejo mrzle vode, se ne potikajo po gozdovih, se ne kopljejo in — kdo neki bi mogel našteti vse to. Na kratko povedano, bili smo čisto preplavljeni s takimi modrimi in koristnimi nauki in smo vsi kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj lesen in nepremičen. Bolj ali manj smo bili vsi pridni in ubogljivi otroci in smo poslušali in si dobro zapomnili nasvete svojih starejših.
Stradija (10/12)
Ko sem obšel vse ministre, sem se odločil obiskati tudi Ljudsko skupščino. Ljudska se imenuje po nekem starem običaju, v resnici postavlja poslance policijski minister. Brž ko se spremeni vlada, se razpišejo nove volitve, to pa pomeni, vsaj enkrat mesečno. Beseda »volitve« pomeni v tem primeru: imenovanje poslancev in izvira po svojem poreklu še iz tiste patriarhalne družbe, ko je imelo ljudstvo poleg vseh drugih nadlog zares še nadležno dolžnost misliti in skrbeti, koga bi izbralo za svojega predstavnika. Svoje čase so na tak primitiven način potekale volitve, toda v moderni, civilizirani Stradiji je bila ta stara, bedasta in potratna procedura odpravljena, Policijski minister je prevzel na svoje rame vso ljudsko skrb in kar on imenuje in voli namesto ljudstva, ljudstvo pa ne trati časa, ne skrbi in ne premišljuje. Po vsem tem je naravno, da se to imenujejo svobodne volitve.
Tako izbrani ljudski poslanci se zbirajo v glavnem mestu Stradije, da rešujejo in se posvetujejo o raznih deželnih vprašanjih. Vlada, — razume se, vsaka patriotična vlada — poskrbi tudi tu, da je to reševanje pametno in moderno. Tudi tu vzame vlada vso dolžnost na svoje rame. Ko se poslanci zbero, morajo, preden se prične delo, prebiti nekaj dni v pripravljalni šoli, ki se imenuje klub. Tukaj se poslanci pripravljajo in urijo, da bi čim bolje odigrali svoje vloge.
Vse to je podobno pripravam za gledališko predstavo.
Vlada sama spiše komad, ki ga bodo poslanci igrali v Ljudski skupščini. Klubski predsednik ima kakor kak dramaturg dolžnost to delo proučiti in določiti za vsako sejo poslancem njihove vloge, — seveda po njih zmožnosti. Nekaterim zaupajo večje govore, drugim manjše, začetnikom še manjše, za nekatere pa se določi, da spregovore eno samo besedico, »za« ali pa »proti«. (To zadnje se zelo poredkoma dogaja in sicer tedaj, kadar žele posnemati naraven potek in se kakor po končanem glasovanju štejejo glasovi, da vidijo, katera stranka je zmagala: v bistvu pa je vse to določeno že veliko prej, preden se je ta skupščinska seja sploh sešla. Nekaterim, ki jih niti za to ne morejo porabiti, pa odrede neme vloge. Kadar se glasuje z vstajanjem in sedanjem. Ko so vloge tako lepo razdeljene, odidejo poslanci domov in se pripravljajo za sejo. Nenavadno sem bil presenečen, ko sem prvič videl poslance, kako se uče svoje vloge.
Vstal sem zgodaj zjutraj in odšel v mestni park na sprehod. Tam je bilo polno dijakov, otrok nižjih šol in mladeničev iz višjih. Nekateri so pohajali sem in tja in glasno brali vsak svoj predmet: ta zgodovino, ta kemijo, ta verouk in tako dalje. Nekateri so se, po dva in dva, izpraševali to, kar so se naučili. Kar zagledam med otroci na vsem lepem nekaj starejših ljudi, ki prav tako pohajajo ali pa sedé in se nekaj uče iz svojih papirjev. Stopim bliže k nekemu starcu v narodni noši, prisluhnem in on ponavlja, prebira venomer iste besede:
»Gospodje poslanci, pri razpravi o tem važnem zakonskem predlogu se čutim tudi jaz primoranega, da po lepem govoru spoštovanega tovariša T… M… v katerem je ta poudaril važnost in dobre strani takega zakona, spregovorim nekaj besed in da s tem nekoliko izpopolnim mnenje spoštovanega predgovornika.«
Starec je to frazo več kakor dsetkrat prebral, nato pa odložil papir, dvignil glavo, malo zamižal in začel na pamet:
»Gospodje poslanci, po spoštovanem tovarišu, v katerem se…« Tu je obstal, se namršil, dolgo časa pomolčal, se domislil in spet vzel one papirje ter spet glasno prebral isto frazo. Nato jo je spet poskusil povedati na izust, toda brez uspeha: zmotil se je. Ta procedura se je ponavljala nekajkrat, uspeh pa je bil zmeraj slabši. Starec je obupno zavzdihnil, jezno odrinil papirje in glava mu je omahnila na prsi.
Njemu nasproti je sedel na drugi klopi dijaček; v roki je imel zaprto knjigo in na pamet ponavljal lekcijo iz botanike:
»Ta koristna rastlinica raste v močvirnih krajih. Njene korenine porablja ljudstvo tudi kot zdravilo…«
Starec je dvignil glavo. Ko je deček ponovil vso lekcijo, ga je vprašal:
»Si se naučil svoje?«
»Naučil«.
»Bodi mi živ in zdrav, sinko! Uči se zdaj, — dokler si mlad, si lahko vse zapomniš, ko pa prideš v moja leta, — je vse fuč!«
Nisem si mogel prav razložiti, odkod ti stari ljudje med otroci in kaj se za vraga pilijo pod svojimi sivimi lasmi. Kakšna šola je spet to v Stradiji?
Radovednost v meni je postala tako velika, da sem navsezadnje, ko si nisem mogel sam razložiti tega čuda, moral stopiti k onemu staremu, in iz razgovora z njim sem zvedel, da je narodni poslanec in da je bil v klubu določen, da se nauči govor, od katerega je pravkar ponavljal prvi stavek…
Ko se poslanci nauče svoje lekcije, jih izprašajo, nato pa pridejo na vrsto skušnje.
Poslanci pridejo v klub in sedejo vsak na svoje mesto. Klubski predsednik sedi za posebno mizo in tik njega dva podpredsednika. Zraven njegove mize je miza za vladne člane in malo dalje miza za klubske sekretarje. Najprej pokliče eden izmed tajnikov vse po vrsti, nato pa se prične resno delo.
»Naj vstanejo vsi, ki igrajo vlogo opozicionalcev!« odredi predsednik.
Vstane jih nekaj izmed njih.
Tajnik jih našteje sedem.
»Kje pa je osmi?« vpraša predsednik.
Nihče se ne oglasi.
Poslanci se prično ozirati okrog sebe, kakor bi vsak hotel reči: »Jaz nisem; ne vem, kdo je ta osmi!«
Tudi onih sedem se jih obrača in iščejo z očmi svojega osmega tovariša, dokler se nazadnje nekdo ne domisli in vzklikne:
»A tale tu je dobil vlogo opozicionalca.«
»Jaz nisem, kaj me dolžiš po krivem!?« odvrne ta srdita in pogleda v tla.
»A kdo je potem?« vpraša predsednik.
»Ne vem.«
»Ali so vsi tu?« vpraša predsednik tajnika
»Vsi«.
»Za vraga, nekdo mora vendar biti!«
Nihče se ne oglasi. Spet se prične vsakdo obračati okrog sebe in celo tisti, ki so ga pokazali.
»Naj se oglasi, kdor je!«
Nihče se ne oglasi.
»Ti si, zakaj pa ne vstaneš?« reče predsednik onemu osumljenemu.
»On je, on je!« kliknejo drugi in se kar oddahnejo kakor človek, ki odloži težak tovor z ram.
»Jaz ne morem igrati vloge opozicionalca,« vzklikne tisti grešnik obupno.
»Kako da ne moreš?« vpraša predsednik.
»Naj bo opozicionalec kdo drug.«
»Vseeno je, kdo je.«
»Jaz sem rajši za vlado.«
»Ampak, saj si za vlado, to je samo zaradi oblike, nekdo mora predstavljati opozicijo.«
»Jaz ne maram predstavljati opozicije, jaz sem za vlado.«
Predsednik se začne na dolgo in široko prerekati z njim in ga komaj pripravi do tega, da privoli, potem ko mu je eden izmed ministrov obljubil bogato dobavo, kjer se bo dalo pošteno zaslužiti.
»No, hvala bogu!« vzklikne predsednik ves poten in utrujen; »zdaj jih imamo osem.«
Medtem ko sta predsednik in vlada razpravljala z osmim opozicionalcem in ga komaj pripravila v to, da je privolil, jih je drugih sedem sedlo.
»E, zdaj pa vstanite vsi opozicionalci!« reče predsednik zadovoljno in si obriše pot s čela.
Vstal je samo tisti eden.
»Kaj pa spet to ponieni, kje so zdaj drugi?« zavpije predsednik ves iz sebe od razkačenosti.
»Mi smo za vlado!« zamomlja ona sedmorica.
»Kako klavrna opozicija je to!« klikne policijski minister obupno.
Nastala je tišina, pusta, mučna tišina.
»Za vlado ste,« je pričel zdaj togotno policijski minister, »a če ne bi bili za vlado, vas tudi ne bi bil izbral. Hočete nemara, naj zdaj mi ministri igramo opozicijo? Pri prihodnjih volitvah mi ne pridete več na vrsto. Za teh osem mest bom odločil, naj jih ljudstvo samo izvoli, bomo imeli vsaj prave opozicionalce!«
Navsezadnje je po daljšem prerekanju in ko so vsakemu obljubili kaj prikladnega, tudi ta sedmorica privolila, da prevzame to mučno nalogo. Nekomu so obljubili službo, nekomu velik zaslužek, vsakdo izmed njih je dobil svojo nagrado za tako izdatno pomoč vladi, ki ji je bilo do tega, da bi bila videti skupščina kolikor toliko resnična.
Ko se je vse to srečno končalo in je bila odstranjena najhujša ovira, je začel predsednik izpraševati opozicionalce:
»Kaj je tvoja vloga?« je vprašal prvega.
»Moja vloga je interpelirati vlado, zakaj tako brezumno zapravlja državni denar?«
»Kaj bo vlada odgovorila na to?«
»Vlada bo rekla, da je to zaradi pomanjkanja denarja.«
»Kaj moraš ti reči na to?«
»Jaz moram reči na to, da sem z odgovorom vlade popolnoma zadovoljen in da prosim deset poslancev, naj me podpro.«
»Sedi!« reče predsednik zadovoljno.
»Kakšna je tvoja vloga?« vpraša drugega.
»Jaz moram interpelirati vlado, da so neki uradniki dobili visoke položaje izven vrstnega reda in imajo po nekaj visokih plač in mnogo dodatkov, medtem ko so drugi zmožnejši in starejši uradniki na nizkih položajih in že toliko let ne napredujejo.«
»Kaj bo vlada odgovorila?« “
»Ministri bodo odgovorili na to, da so izven vrstnega reda napredovali samo njihovi najožji sorodniki in pa ljudje, za katere so se zavzeli njihovi najbližji prijatelji in nihče drug.«
»Kaj boš ti rekel na to?«
»Na to bom rekel, da sem z odgovorom vlade popolnoma zadovoljen.«
Predsednik vpraša tretjega, kaj je njegova vloga.
»Moja vloga je najostreje napasti vlado, ker sklepa posojilo v neugodnih pogojih, ko so finančne razmere v deželi že tako izredno težke.«
»Kaj bo vlada odgovorila?«
»Vlada bo odgovorila, da potrebuje denar.«
»Kaj boš ti na to?«
»Jaz bom dejal, da me tako močni razlogi popolnoma prepričujejo in da sem z odgovorom zadovoljen.«
»Kaj imaš ti?« vpraša četrtega.
»Interpelirati vojnega ministra, zakaj vojska strada.«
»Kaj bo on dejal?«
»Da nima kaj jesti!«
»In ti?«
»Bom popolnoma zadovoljen.«
»Sedi!«
Tako je izprašal še ostale opozicionalce, nato pa prešel na skupščinsko večino.
Kdor se je svoje vloge naučil, je pohvaljen, tisti pa, ki se svojih vlog niso naučili, ne smejo priti na skupščinsko sejo.
Zaradi neugodnih razmer v deželi je moralo narodno zastopstvo v prvih sejah pričeti z reševanjem najnujnejših zadev. Vlada je prav talko pravilno razumela svojo dolžnost, zato je, da ne bi z drobnimi vprašanji tratili časa, tako predložila v rešitev zakon o ureditvi mornarice.
Ko sem slišal o tem, sem vprašal nekega poslanca.
»Imate mnogo pomorskih vojnih ladij?«
»Nimamo.«
»Koliko jih imate vsega?«
»Za zdaj niti ene!«
Zazijal sem od začudenja. On je opazil to in se je to še njemu zazdelo čudno.
»Kaj pa se vam je zazdelo tako čudno?« me je vprašal.
»Slišal sem, da ste sprejeli zakon o…«
»Saj,« mi je segel v besedo, »sprejeli smo zakon o ureditvi mornarice; to je bilo potrebno, ker do danes še nismo imeli takega zakona.«
»Ali sega Stradija do morja?«
»Za zdaj ne.«
»Pa zakaj potem ta zakon?«.
Poslanec se nasmeje in dostavi:
»Naša dežela, gospod, je mejila nekoč na dve morji, a naši narodni ideali so, da bi bila Stradija to, kar je bila nekoč. S tem, vidite, delamo na to.«
»E, to je nekaj drugega,« sem dejal, da bi se opravičil, »zdaj razumem in lahko smelo rečem; da bo Stradija res postala velika in močna,« dokler tako odkritosrčno in pošteno skrbijo zanjo in dokler bo imela tako modro in rodoljubna upravo, kakor zdaj.«
Stradija (9/12)
V prosvetnem ministrstvu sede sami preizkušeni učenjaki. Tu šele teče delo korenito in smotrno. Tudi najmanjši akt se po petnajst pa tudi po dvajset dni izpopolnjuje samo v stilističnem pogledu in samo po sebi se razume, da so tu še jezikoslovne malenkosti, vsakovrstni skloni s predlogi in brez predlogov.
Ogledal sem si nekaj aktov.
Neki ravnatelj na primer piše:
»Gospodu ministru prosvete!«
»Učno osobje te gimnazije že šest mesecev ni prejelo plače in je zašlo v take materialne stiske, da niti kruha nima. Tega ni mogoče več dovoljevati, ker se bo s tem ubil ugled učnega osobja, pa tudi ugled pouka samega.
Vljudno prosim gospoda ministra, da izvoli čim prej pri gospodu Finančnem ministru izposlovati nujno odločitev, da se nam vsaj za tri mesece izplačajo prejemki.«
Na hrbtu prepognjenega akta stoji:
»Prosvetno ministrstvo
PN 5860
I—II—891.
Direktor …ske gimnazije prosi, da se tamkajšnji gimnaziji nakažejo prejemki za tri mesece.«
Pod tem je poročilo z drugim rokopisom:
»Slog je nepravilen. Stava besedi ne odgovarja sintaktičnim pravilom. Uporabljajo se tuje besede dovoljevati in nujno.« (Te besede so podčrtane v aktu z rdečim svinčnikom.)
Pod tem je z ministrovo roko napisano (rokopis grd, nečitljiv, kakor ga dobi po navadi nemudoma vsakdo, kdor postane minister): »Prosvetnemu svetu v mišljenje.«
Pod tem stoji spet nov rokopis:
2—III—891.
»Glavnemu prosvetnemu svetu.« (Pravzaprav je bil to edini Prosvetni svet, a človek bi mislil, da jih je najmanj še kakih trideset stranskih.)
»V prilogi pod … se pošilja akt direktorja …ske gimnazije, da prouči v njem slovnične oblike, sintaktične in stilistične posebnosti in da se hkrati z mnenjem Sveta čim prej vrne Ministrstvu prosvete v nadaljnje poslovanje.
Po naredbi Ministra«
(Podpis).
Ker je bila zadeva nujna, ni preteklo niti petnajst dni, da se je Glavni prosvetni svet sešel na svoji seji. Med ostalimi predmeti je prišel na vrsto tudi ta in svet je odločil, da se zadeva izroči dvema strokovnjakoma v oceno. Določili so dva in zabeležili ta sklep v zapisnik in dolžnost delovodje je bila izvršiti ga.
Nato slede pisma strokovnjakoma:
»Gospod,
V smislu dopisa gospoda Ministra prosvete PN 5860 od 2. III. tega leta in na podlagi sklepa XV. seje Glavnega prosvetnega sveta z dne 17. III. istega leta SŠT. 2 mi je čast prositi Vas, da proučite akt direktorja …ske gimnazije v slovničnem, sintaktičnem in stilističnem pogledu in da predložite o tem Svetu v najkrajšem času izčrpen referat.
Sprejmite, gospod, tudi ob tej priliki zagotovilo mojega odličnega spoštovanja.
Predsednik
Gl. prosvetnega sveta«
(Podpis).
Pismo enake vsebine je bilo poslano tudi drugemu refe-rentu.
Šele po dveh mesecih je prispel Prosvetnemu svetu o direktorjevem aktu izčrpen referat, ki sta ga oba strokovnjaka skupno izdelala. Referat se začenja takole:
»Glavnemu prosvetnemu svetu.«
Pregledala in proučila sva akt direktorja …ske gimnazije in čast nama je predložiti Svetu svoje naslednje mnenje:
»Vse v naravi je podvrženo zakonu postopnega razvoja in izpopolnjevanja. Kakor je bil od prvobitne monere s postopnim razvojem in izpopolnjevanjem v dolgi vrsti stoletij dosežen najbolj zapleteni organizem človeškega telesa, prav tako se je razvijal jezik od neartikuliranih živalskih glasov, dokler ni dosegel v dolgi vrsti stoletij visoko popolnost današnjih modernih jezikov.
»Da bi stvar čim bolje in čim pregledneje izvedla, se bova poslužila naslednje zapovrstnosti:
I. Splošni del
- Govor in njegov nastanek.
- Poreklo današnjih jezikov.
- Skupni koreni (sanskrt).
- Delitev jezika na poglavitne skupine.
- Poglavje iz primerjalne filologije.
- Zgodovina znanosti o jeziku.
- Razvoj znanosti o jeziku sploh.
II. Naš jezik in zakoni njegovega razvoja
- Stara domovina (zgodovina).
- Sorodni jeziki.
- Skupne lastnosti in razlike v našemu jeziku sorodnih, bratskih jezikih.
- Narečja skupnega jezika v stari domovini se razvijajo v posebne jezike.
- Narečja našega jezika.
III. Direktorjev akt
- Izvor in zgodovina akta.
- Posebnosti jezika v njem v primeri s posebnostmi starega stradijskega jezika v starih ukazih.«
In tako dalje. Kdo bi si pač mogel obdržati v spominu vse to! se pravi, tudi če smo si. to dobro ohranili v spominu.
Nato sledi strokovna obdelava vsakega dela vsake točke po gornjem vrstnem redu in po mnogo, zelo mnogo popisanih polah pride beseda dovoliti na vrsto. Dalje se glasi:
»Dovoliti, im. gl. sanskr. dharh duhorh, skakati, skakljati, tekati, (V knj. III. s. 15, 114, 118 b. N. S.** m.) = pl: donti, r. duti, gr. εμαυριζω), 1. canto, cantare, provoco, provocere (sic) k. 3 X b, zvati, zvoniti, zvok, zver (V. Razsrdi se tiger zver srdita. Dž. L. P. 18; = Skoči srna izza grma = voliti z »do«: dovoliti (N. 16. V. 3. S. N. O. 4. Dž. D. 18, 5 knj. III. Vidi primer: »Sedemnajst ran je na junaku«).«
»Po vsem tem sodimo, da beseda »dovoliti« ni naša in da se mora zavreči kot za naš narod škodljiva.«
Na enak način je pojasnjena tudi beseda nujno, prišla sta do istega zaključka.
Nato sta prešla na besedno zaporedje sploh in posebej na besedni red v direktorjevem aktu in napravila tu svoje strokovne pripombe.
Nazadnje »Slog in stilistične posebnosti v aktu« in zaključek z obširnim, nekaj pol obsegajočim tekstom: »Primerjava jezika in stila в direktorjevem aktu in stila v Homerjevi »Iliadi«. (Tu sta našla, da je Homerjev slog veliko boljši.)
»Po vsem tem, — pravita, — sva mnenja naj se ta akt vrne direktorju …ske gimnazije, da ga v smislu najinih pripomb vestno popravi in nato se lahko po tem aktu posluje, kar je potrebno.«
Čez mesec dni se je Svet sešel in razpravljal o poročilu, nato pa sprejel sklep, da se akt direktorju vrne, da ga v smislu pripomb obeh strokovnjakov popravi in na novo pošlje Ministrstvu na nadaljnje poslovanje. Gospodoma poročevalcema se določi vsakemu po 250 dinarjev honorarja za poročila. Honorar naj se izplača iz fonda za pokojnine vdovam uradnikov prosvetne stroke ali pa iz proračuna, ki je določen za služiteljske plače.
To mnenje je Svet spoštljivo dostavil g. ministru v nadaljnje poslovanje.
In akt so potem iz ministrstva (hkrati z referatom v prilogi pod ./.) vrnili direktorju, da ga popravi v smislu pripomb in popravkov obeh strokovnjakov…
Tako razpravljajo tu korenito in strokovno o vseh stvareh in si pol leta dopisujejo, dokler ni v aktu popravljena tudi najmanjša slovnična napaka in se v zadevi predmeta šele nato lotijo nadaljnjega dela. Zaradi številnega dopisovanja naraste na ta način iz najmanjšega akta tak akt, da ga človek komaj na hrbtu nosi.
Vsi uradniki v ministrstvu pišejo, kot se samo po sebi razume, ker so književniki, seveda knjige; samo gospod minister ne piše nič. Njemu se nisem smel prikazati, ker so me vsi prepričevali, naj rajši ne tvegam take predrznosti, če mi je draga glava na vratu. Gospod minister, so mi pravili, se po ves dan uri v gimnastiki, je silno jeznorit človek in se rad bije.
Pripovedujejo, da se je nekega dne stepel s cerkvenim poglavarjem samim. Tudi cerkveni poglavar je dober telovadec in strasten jahač, pri tem pa jeznorit človek in se prav tako rad pretepa. Nekega duhovna je v hramu božjem iz neznanih vzrokov udaril s palico po glavi. Svojo jeznorito naravo je dobil ta, kakor splošno mislijo, iz prebiranja mnogih svetih knjig, zato opravičujejo te njegove izpade in mu jih vobče nikdo ne zameri. Prvi njegov spopad z ministrom je bil zavoljo neke jezdne tekme, a so pri priči prišla na vrsto še mnoga druga prosvetna in nabožna vprašanja, o katerih je odvisna pravilna vzgoja mladine. Na primer: verski poglavar je zahteval, da za vsako ceno pride v šolske verske učbenike tudi posebno poglavje o gojenju žrebcev, minister pa je zahteval, da pride namesto tega v učbenik članek o plavanju. V teh važnih vprašanjih ni maral nobeden popustiti in zadeva je tako po malem prišla tako daleč, da drug drugega nista mogla videti. Želeč čim bolj razsrditi svojega nasprotnika, je odredil minister, da celo v šolski zoologiji ne smejo predavati o konjih in da namesto te zoprne živali, kadar pride pri predavanju na vrsto, predavajo rajši o plavanju v mrzli vodi.
Pa to so že malenkostnejse stvari, da spremene kakšno mesto v učbeniku, saj se učbeniki sami in še celotni učni programi menjajo vsak drugi dan.
Ni ga človeka, ki službuje v prosvetni stroki, da ne bi pisal šolskih učbenikov; razen tega pripravlja vsakdo kakšno koristno knjigo kot nagrado za učence in za berilo dobrim otrokom.
Učbeniki, pravzaprav njih pisci, kar čakajo na vrstni red. Marsikateremu je treba materialno pomagati in temu primerno odkupujejo tudi učbenike ali pa jih priporočajo šolam kot obvezne za pouk. Minister ustreže tu v prvi vrsti svojim ožjim prijateljem in sorodnikom. Komaj pa je kak učbenik sprejet in si ga učenci nabavijo, prinese ze naslednji dan kak ožji prijatelj ministru drug učbenik, in kot se pač razume, je treba tudi njemu napraviti uslugo. Še isti dan se razglasi:
»Ker se je pokazal učbenik (za ta in ta predmet tega in tega avtorja) zaradi svoje dolge porabe zelo neprikladen, se v interesu pouka dosedanji učbenik izloči iz porabe in se odreja učbenik … (piščevo ime sem pozabil).«
Hotel sem obiskati pravosodnega ministra, pa ga ni bilo v deželi. Bil je ta čas na dopustu. Odšel je v inozemstvo proučevat šole za gluhoneme otroke, ker se je vlada resno pečala mislijo, da se ustanovi v stradijski deželi nekaj takih šol, da bi se popravile s tem slabe finančne razmere v deželi. Ker ni bilo moči odlašati s to zelo važno in pomembno zadevo, so bili takoj izvršeni najnujnejši ukrepi. Razen tega, da je bil pravosodni minister poslan proučevat ureditev takih šol s kaj velikimi dokladami poleg plače, je bil nemudoma imenovan upravnik šole za gluhoneme otroke z visoko plačo in posebno reprezentančno doklado; nato so bile imenovane tudi učne moči in so že na široko pričeli z zidanjem velike zgradbe, ki je bila namenjena za upravnikovo stanovanje. Razume se, da so takoj nato postavili za ta zavod ekonoma, zdravnika, šefa krajevne kontrole, blagajnika, podblagajnika, pisarja, tri, štiri prepisovalce in nekaj slug. Vsi od upravnika do slug so s službeno vnemo prejemali plače in nepotrpežljivo pričakovali, da prično s svojo novo dolžnostjo, — razen upravnika, ki je momljal tu-tam, da bo preko nekega svojega sorodnika pri ministru izposloval, naj bi sprejemali v ta zavod popolnoma zdrave otroke.
Ta zavod, pravzaprav njegovi uradniki, ker zavoda samega sploh še ni bilo, so bili pod upravo pravosodnega ministra, ker je prosvetni minister izjavil, da noče imeti opravka »s takimi glušci«.
Pravosodni minister je moral tudi edini skrbeti in se brigati za to šolo za gluhoneme, posle pravosodnega ministra pa je pričel opravljati vojni minister, dolžnosti vojnega ministra je izvrševal prosvetni minister, ki je tudi drugače mrzil knjige in šole in je zato dolžnost prosvetnega ministra izvrševala njegova žena, in ta je, kakor vsi vedo, zelo rada prebirala kriminalne romane ter rada jedla sladoled s čokolado.
Stradija (4/12)
Naslednji dan sem obiskal policijskega ministra.
Pred ministrstvom mrgoli množica oboroženih fantov s čemernim izrazom, polnim nejevoljnosti, ker že dva-tri dni niso pretepali državljanov, kakor je to navada v tej strogo ustavni deželi.
Vsi hodniki in čakalnice so bile natlačene z ljudmi, ki so želeli k ministru.
Kdo vse ni bil tu med njimi! Nekateri so bili elegantno oblečeni, s cilindri na glavi, nekateri spet raztrgani in zamazani, drugi pa v nekakih pisanih uniformah s sabljami ob bedrih.
Nisem se maral takoj priglasiti ministru, ker sem želel, da bi se malo pogovoril s temi raznovrstnimi ljudmi.
Najprej sem se zapletel v pomenek z nekim gosposkim mladim človekom in ta mi je rekel, da je prišel prosit za državno službo pri policiji.
»Kot je videti ste šolan človek; gotovo boste prècej dobili državno službo?« sem vprašal.
Mladi človek se je zdrznil ob tem mojem vprašanju in se boječe obrnil okrog sebe, da bi se prepričal, ali je kdo slišal in postal pozoren na moje vprašanje. Ko je videl, da so vsi zatopljeni v svoje pomenke, pretresajoč svoje lastne težave, se je oddahnil, nato pa mi je dal z glavo znamenje, naj govorim tiše, ter me previdno potegnil za rokav, da sva stopila malo v stran, proč od drugih.
»Ste tudi vi prišli iskat službo?« me je vprašal.
»Ne jaz sem tujec, potnik. Rad bi govoril z ministrom.«
»Zato govorite tako na ves glas, da bom kot šolan človek prècej dobil državno službo!« je dejal šepetaje.
»Kaj se ne sme tega reči?«
»Sme, a meni bi škodovalo.«
»Kako škodovalo, zakaj?«
»Zato, ker v naši deželi v tej stroki ne marajo šolanih ljudi. Jaz sem pravni doktor, a to in ne smem nikomur povedati: kajti če bi minister zvedel, ne bi dobil službe. Neki moj tovariš, prav tako šolan, je moral, ko je hotel dobiti službo, predložiti potrdilo, da ni nikdar študiral in da tudi ne misli študirati — pa je dobil službo in sicer takoj prav čeden položaj.«
Govoril sem še z nekaterimi in med ostalimi tudi z nekim uniformiranim uradnikom, ki se mi je pritoževal, češ da se zmerom ni dobil povišanja, čeprav je že petorico ljudi, ki pripadajo opoziciji, napravil krivo veleizdaje.
Potolažil sem ga zaradi strašne krivice, ki se mu godi.
Nato sem govoril z nekim bogatim trgovcem, ki mi je veliko pripovedoval iz svoje preteklosti; od vsega tega pa sem si zapomnil samo to, kako je vodil pred nekaj leti prvi hotel v nekem manjšem mestecu in kako je trpel zaradi politike, ker je bil za več sto dinarjev oškodovan; mesec dni pozneje » pa, ko so prišli na vlado njegovi ljudje, je dobil dobre dobave, s katerimi je zaslužil velik kapital.
»Medtem pa,« je dejal, »je kabinet spet padel,«
»In torej ste morali znova trpeti?«
»Ne, umaknil sem se iz politike. Res je, da sem spočetka z denarjem pomagal našemu političnemu listu, a volitev se nisem udeležil in se tudi nisem močneje uveljavljal v politiki. Od mene je tudi to dovolj. Drugi še toliko niso storili… A politika me je pošteno zdelala. Kaj bi se človek pehal vse življenje! Zdaj sem prišel prosit gospoda ministra, naj me na prihodnjih volitvah izvoli ljudstvo za narodnega poslanca.«
»Pa saj menda ljudstvo samo voli?«
»Saj, kako bi vam dejal?… Seveda, ljudstvo že voli, tako je po ustavi; a navadno je izvoljen tisti, ki ga hoče policija.«
Ko sem se tako porazgovoril z občinstvom, sem pristopil k fantu in mu dejal:
»Želel bi, da me sprejme gospod minister.«
Fant me mrko pogleda, ponosno, z nekim zaničevanjem, in pravi:
»Počakaj! Saj vidiš, koliko ljudi čaka tu?!«
»Jaz sem inozemec, potnik, in ne morem odlagati!« sem rekel vljudno in se poklonil fantu.
Beseda inozemec je vžgala in fant je kakor vrtoglav pri priči planil v ministrovo pisarno.
Minister me je nemudoma ljubeznivo sprejel in mi ponudil stol, naj sedem, ko sem mu že pred tem, kot se razume, povedal, kdo sem in kako se pišem.
Minister je bil dolgopet suh človek z grobim surovim izrazom na licu, ki je odbijal, čeprav si je prizadeval, da bi bil čim ljubeznivejši.
»No, kako vam ugaja tu pri nas, gospod?« me je vprašal minister in se nasmehnil mrzlo in ne od srca.
Izrazil sem se s kar največjim priznanjem o deželi in ljudstvu, nato pa dodal:
»A prav posebno moram čestitati tej prekrasni deželi na modri in pametni upravi. Človek kratkomalo ne ve, kaj bi prej občudoval!«
»Thè, lahko bi bilo še bolje, a trudimo se pač, kolikor moremo!« reče on samozavestno, zadovoljen z mojim poklonom.
»Ne, ne, gospod minister, brez laskanja, boljšega si ne bi moglo želeti. Ljudstvo je, kot vidim, hudo zadovoljno in srečno. V teh par dneh je bilo že toliko proslav in parad!« sem dejal. –
»Tako je in v tem narodnem navdušenju je nekaj moje zasluge, ker se mi je posrečilo spraviti v ustavo razen vseh svoboščin, ki so dane ljudstvu in mu popolnoma zajamčene, še tole točko:
»Vsak državljan mora biti v deželi Strádiji navdušen in vesel ter radostno s številnimi deputacijami in depešami pozdravljati vsak državni dogodek in vsak vladni ukrep,«
»Vem, a kako se da to izvesti, gospod minister?« sem vprašal.
»Prav lahko, ker se mora pač vsakdo pokoriti deželnim postavam!« odgovori minister in napravi važen, dostajanstven obraz.
»Lepo«, pripomnim, »kaj pa, če je to kaka neugodna zadeva za ljudstvo in za njegove interese, kakor tudi za deželne koristi? Glejte, kakor na primer tisto, kar sem zvedel včeraj od gospoda ministrskega predsednika, da je na severu zaprt izvoz svinj; s tem bo utrpela dežela velikansko škodo, kot je videti.«
»Tako je! A to je moralo biti, zato pa bodo danes-jutri spet prišle vse mogoče deputacije iz vseh delov Strádije in čestitale ministrskemu predsedniku za tako modro in taktično vodstvo politike s to sosednjo in prijateljsko deželo!« je dejal minister navdušeno.
»Prekrasno je to in tako modro ureditev si je mogoče samo želeti in jaz sem tako prost, da vam kot inozemec odkrito čestitam za ta genialni odlok, ki je bil uzakonjen po vaši zaslugi in ki je osrečil deželo ter odstranil vse skrbi in nadloge.«
»Tudi če bi ljudstvo nemara malo pozabilo glede izpolnjevanja svoje zakonske dolžnosti, sem jaz za vsak primer, upoštevaje tudi ta najhujši primer, že pred tremi dnevi razposlal zaupen razpis vsem policijskim oblastem v deželi ter jim strogo priporočil, da pride ljudstvo zaradi tega primera v čim večjem številu čestitat ministrskemu predsedniku.«
»A če se čez kak dan spet odpre izvoz svinj, kaj mislite potem?« sem vprašal vljudno in radovedno.
»Nič bolj priprostega: poslal bom drug zaupen razpis, v katerem bom prav tako odredil policiji, naj oskrbi, da ljudstvo spet pride v čim večjem številu čestitat. Res gre to spočetka malo težavno; polagoma pa se bo ljudstvo privadilo in samo prihajalo.«
»Tako je, prav imate!« sem rekel presenečen nad tem ministrovim odgovorom.
»Vse se lahko napravi, gospod moj, če le človek hoče in če vlada sloga. Mi v kabinetu pomagamo drug drugemu, da se naredbe vsakega člana vlade kar se da natanko izpolnjujejo. Glejte, prav danes mi je prosvetni minister poslal svoj razpis, da bi ga tudi jaz podprl in odredil vsem policijskim organom v področnem mi ministrstvu, naj se strogo drže tega razpisa prosvetnega ministra.«
»Kakšna vazna stvar, če smem vprašati?«
»Zelo važna. Naravnost neodložljiva; in jaz sem že napravil potrebne korake. Glejte, prosim,« reče in mi da polo papirja v roko.
Pričel sem brati:
»Opaža se, kako se pričenja z vsakim dnem čedalje bolj pačiti jezik v našem narodu in da so se nekateri državljani celo tako daleč spozabili, da so, pozabljajoč zakonsko odredbo, ki se glasi: »Noben državljan ne sme kvariti narodnega jezika niti ne spreminjati besednega reda v stavkih ter uporabljati posamezne oblike, ki bi bile v nasprotju s predpisanimi in utrjenimi pravili, katere predpiše posebni slovničarski odbor,« pričeli celo besedo gnev na žalost z vso drznostjo in brez vsakega sramu — izgovarjati kot gnjev. Da se v prihodnje ne bi več dogajali taki nevšečni pojavi, ki utegnejo imeti jako resne posledice za našo milo domovino, vam odrejam, da s silo oblasti zavarujete besedo gnev, katero so v toliki meri popačili, in da kaznujete strogo po zakonu vsakogar, ki bi to ali kako drugo besedo ali kako besedno slovnično obliko svojevoljno spreminjal, ne oziraje se na jasna zakonska določila.«
»Pa kaj se take stvari kaznujejo?« sem vprašal strmeč od začudenja.
»To se razume, ker to je že resnejša stvar. Za tak primer se krivec kaznuje — če se njegov pogrešek dokaže s pričami — z deset do petnajst dni zapora.«
Minister je malo pomolčal, nato pa nadaljeval:
»Treba je, da premislite to, gospod! Ta zakon, po katerem imamo pravico kaznovati vsakogar, kdor nepravilno uporablja besede in dela slovnične napake, je neprecenljive vrednosti tudi še s finančnega in političnega stališča. Samo pomislite, pa se vam pokaže pravilno gledanje na stvar.«
Poskušam se poglobiti v misli, a nikaka pametna ideja mi ne pride na um. Čim bolj sem premišljal, tem manj sem razumel smisel ministrovih besed, čedalje manj sem pravzaprav vedel, o čem mislim. Medtem ko sem se mučil z brezuspešnim poskusom, misliti o tem čudnem zakonu v tej še bolj čudni deželi, me je minister gledal z nasmehom posebnega zadovoljstva, da inozemci še od daleč niso tako prebrisani, tak domiseln rod, kakor so ljudje v stradijski deželi, ki si znajo izmisliti nekaj tako pametnega, kar bi kje drugje veljalo zg pravo norost.
»Tak se res ne morete domisliti?!« reče z nasmehom in me izpod oči vprašujé pogleda.
»Oprostite, a res ne morem.«
»Ej, glejte, to je najnovejši zakon, ki je velike vrednosti za deželo. Najprej in predvsem se kazni za take prestopke plačujejo v denarju, in tako ima dežela kaj čeden dohodek, ki ga porablja za kritje deficita, ki ga najde v blagajnah načelnih prijateljev, ali pa za dispozicijski fond, iz katerega se nagrajajo pristaši vladne politike; drugič, ta zakon, ki je tako naiven na pogled, lahko vladi veliko pomaga pri volitvah ljudskih poslancev, da si s pomočjo še drugih sredstev nabrenka potrebno večino v skupščini.«
»A rekli ste, gospod minister, da ste dali z ustavo ljudstvu vse svoboščine?«
»Tako je. Ljudstvo ima vse svoboščine, samo da jih ne uporablja! Pravzaprav imamo mi, kako bi vam rekel, nove svobodoumne zakone, ki bi morali veljati, a porabljamo nekako iz navade, — a tudi prostovoljno, da veste, — rajši stare zakone.«
»Pa zakaj ste potem sprejeli nove zakone?« sem se ga drznil vprašati.
»Pri nas je že taka navada, da se zakoni čim pogosteje spreminjajo in da jih imamo kar največ. V tem smo prekosili ves svet. Samo v zadnjih desetih letih je bilo predloženih petnajst ustav, od katerih je bila vsaka po trikrat uveljavljena, razveljavljena in nato na novo sprejeta, in tako nismo mogli ne mi ne državljani ločiti in vedeti, kateri zakoni so veljavni in kateri ne… Po moji sodbi, gospod, leži v tem dovršenost in kultura neke dežele!« je pristavil minister na kraju.
»Imate prav, gospod minister, in inozemci vas morajo samo zavidati za tako modro ureditev.«
Kmalu nato se poslovim od gospoda ministra in odidem na cesto.
Jaz glasujem za slepce
Do pred nekaj leti je že živel ded Mijat, kakor smo ga klicali vsi v naži vasi, pa tudi po vsej okolici. Kar se je zdelo mena kot fantičku nekaj čudnega, je bilo to, da so ga s priimkom ded Mijat klicali tudi starci s sivimi lasmi, ki so pravili, da pomnijo deda Mijata kot starega človeka, že odkar se ga spominjajo. Jaz se ga spominjam že kot otrok, ko sem hodil v važko ljudsko šolo. Njegova hiža je bila blizu šole, in kakor da ga zdajle gledam, kako stopa počasi po poti mimo šole. Visok, krepak, dolgih sivih brkov, dolgih sivih las skoraj do ramen, z obrito brado, z dolgimi sivimi obrvmi, ki mu malone pokrivajo oči, stopa počasi, z dolgim korakom, a z vzravnanim životom. Stopa in kadi iz dolgega, črešnjevega čibuka, ob boku mu stalno visi kresilo, na prsih pa ima preko ramen obešeno staro usnjeno tobro in v nji tobakov mehur iz posušenega mehurja, kremen in se nekatere najpotrebnejše, stvari. Njegova hiša je bila trdna, mnogoštevilna, štela je nad petdeset družinskih udov. Nemara se iz spoštovanja do deda Mijata niso porazdelili, ker se je družina prècej po njegovi smrti razkropila v nekaj hiš.
Čeprav ni bil ded Mijat pismen, je vendar cenil šolo in uk kakor kako svetinjo in je z veseljem gledal, kako zna že vsak otrok brad knjige in pisati pisma, kar je bilo za njegove mladosti prava redkost, in je mlajšim svetoval, naj pošiljajo svoje otroke v šolo v uk. Kdaj pa kdaj je sedel k ognjišču, si prižgal čibuk, zakolobarile so goste plasti dima skozi sive, okrog ust orumenele brke in otroci so mu prebirali junaške pesmi; ali pa je sam pripovedoval o bojih in junakih iz ustanka. Ko je izbruhnil prvi ustanek, je bilo njemu pet let, v drugem ustanku pa je bil že v bojih. Pogosto se mu je sredi pripovedovanja o onih težkih dneh, o poginulih junakih in hudih bridkostih zakotalila solza po nagubanih licih, pa je vzel gusle, potegnil preko strun, zadrhteli so tožni glasovi in zatrepetal je bolesten, onemogel starčevski glas:
»Ko hoteli so se v zemlji,
v zemlji srbski dvigniti k prevratu…«
–
Nekoč, a to je bilo že kake dve-tri leta pred njegovo smrtjo, je rekel ded Mijat v nekem pomenku z učiteljem:
»Čudno je to, učitelj, danes je svoboda in so pismeni ljudje pa šole in vse, ljudje pa so čedalje slabši!…« Pri teh besedah se je ded Mijat globoko zamislil, tožno zmajal z glavo in zavzdihnil.
Učitelj mu ni odgovoril.
Po krajšem molčanju je ded Mijat spet povzel:
»Glej, dečko moj, jaz bom kmalu umrl, a vendar bi rad še videl, kako se uče otroci v šoli in kaj počnó tam.«
»Lejte, ded Mijat, čez tri dni bodo šolski izpiti, pridite poslušat te skušnje!« ga je prisrčno povabil učitelj.
In ded Mijat je obljubil, da pride.
–
Izpit je bil, kakršni so pač izpiti: otroci umiti, lepše oblečeni kakor po navadi, sede otrplo na svojih mestih z izrazom strahu na licih, ker je prišel nadzornik, ta »bavbav«, s katerim jih je učitelj celo leto strašil. Nadzornik, resen, namrgoden, je važno sedel za mizo, ki je bila nalašč zaradi njega pogrnjena s čistim prtom in s šopkom cvetlic v vazi. Njegov obraz je bil dostojanstven, in ko je preletel šolske zvezke, jih je prelistal s tako važnim in zamišljenim izrazom na licu, da bi človek mislil, da rešuje kakšne zapletene znanstvene probleme. Otroci so strmeli vanj z izgubljenimi očmi, vsi prestrašeni in na vsakem njihovih obrazov kakor da se je bralo: »Uuuh, kako grooozen je!«
Tudi učitelj sam je bil preplašen in spremenjen, kakor bi pričakoval sodbe, od katere je odvisna njegova glava, toda poleg strahu se je še mučil z važnim vprašanjem: »Ali je gospod nadzornik filolog ali naravoslovec?« — kajti od tega je bilo odvisno, katero smer bo ubral pri izpraševanju, pa seveda tudi uspeh, šolski odbor, sestoječ iz petih vaščanov, se je zresnil in kakor bi pregledoval in ocenjal, »kako se je šolnik potrudil.« Starši otrok so sedeli ob kraju na stolih in poslušali uspehe znanja svojih otrok.
Izpit je šel svoj normalni tek.
Vstopil je ded Mijat. Otroci in vaščani so vstali. Nadzornik je jezno zamahnil otrokom, naj sedejo in ne motijo pouka. Dedu Mijatu so odstopili najboljše mesto, on pa je sedel ter s strahom in spoštovanjem ogledoval po stenah pisane slike s kačami, kravami, pticami ter drugimi živalmi božjimi, pa nato računalo, tablo, mape in nato je zagledal na neki mizici poleg sebe prgišče soli, palico žvepla, košček železa, konček jekla, nekšno kamenje in še druge take vsakdanje reči.
Vse, kar je ded Mijat videl v šoli, ga je navdajalo s prav takim navdušenjem kakor tedaj, ko je prvič videl železnico.
Prav ta hip, ko je sedel ded Mijat na stol, je poklical nadzornik enega izmed učencev.
»Vprašujte iz istega predmeta,« je rekel nadzornik učitelju dostojanstveno ter zavzel pozo in izraz globoke, važne pazljivosti.
»No, povej nam, Milan, kaj veš o ovci. Samo pazi in počasi govori, ne boj se, saj to dobro znaš.«
Otrok je izbuljil oči, malo iztegnil vrat, pogoltnil vase slino, pogledal s strahom nadzornika ter z zvonkim glasom zapel:
»Ovca (tu je spet pogoltnil slino vase, se malo vzpel na prste in pel dalje)… Ovca — ima glavo.«
»Prav dobro!« je rekel učitelj.
Nadzornik je v znamenje odobravanja pokimal z glavo.
Otrok se je malo zmedel, ker ni vedel, kaj pomeni ta gib nadzornikove glave, in nadaljeval:
»Ima glavo, vrat, trup in ude; na vratu ima lepo dolgo dlako, ki se imenuje griva…«
»Pazi, ne govori tja v dan!« je rekel učitelj z malo strožjim glasom.
»Kaj še nikoli nisi videl ovce, tepec!« je jezno kliknil otrokov oče s svojega stola in drugi gostje so se zasmejali.
»Prosim goste, da se ne vmešavajo!« je pripomnil nadzornik.
»Ampak, prosim te, gospod, to je moj otrok, vsak dan ti pase ovce, zdaj pa pravi, da ima grivo. Kaj pa ste napravili iz otroka v šoli?!«
Otrok je bušil v jok.
»Pazi vendar, zakaj se motaš, saj znaš vse to tako lepo povedati«, je dejal učitelj in ga pobožal po glavi, čeprav bi ga najrajši udaril.
Otrok pa je še bolj zmedeno nadaljeval ter pričel mešati vso »učenost«:
»Ovca je naša domača žival, ki ima glavo in na glavi pošto, telegraf in okrožno sodišče.«
»Kaj pa govoriš. Ovca! Razumi: Ovca!« je rekel učitelj in ves zadrhtel. »Kakšna pošta se ti meša sem!«
»Ima glavo, kjer se zbira narodna skupščina!«
»Pazi, pravim, drugače te zapodim v klop!«
»To je naša roparska žival; ima dva izvira, en pritok izvira na Goli planini, drugi pa… Oba se združita pri Stalaču in tečeta na sever…«
»Kaj si znorel danes!« je zavpil učitelj.
»To je naša koristna rastlina, ki dozori jeseni in daje sladek sad, ki je ovit s kožnato lupino in rodi slepe mladiče ter se vsako leto levi.«
»V klop!« je srdito zavpil učitelj in si obrisal s čela kakor grah debele znojne kaplje.
Skušnja se je nadaljevala z izpraševanjem drugih učencev.
Ded Mijat se je spremenil v zgolj sluh in je strme poslušal, kaj vse vprašujejo otroke, on pa je vse to kot otrok vedel tudi brez šole.
Slišal je, da svinja rada žre žir in da ima glavo in štiri noge, da se pravi mladiču pujs, samici svinja in samcu prašič. Prav tako je slišal, da ima vol glavo, štiri noge in rep, da prežvekuje, se pase s travo in vleče voz, od krave pa da dobivamo slastno mleko; da volovsko meso jemo in da porabljamo kožo za obutev. Slišal je še, da ima sol slan okus, da je bela in sprejema vlago vase (se ovlaži), da je jeklo trdo in da delamo iz njega nože, kose itd.
Pa še tega kak otrok ni vedel povedati. Neki učenec je rekel celo, da si spleta konj svoje gnezdo na visokem drevju in da se hrani s hrošči, drugi pa je dvignil roko in povedal, da žre konj seno, se pase na travi in da žre tudi oves, da ne prežvekuje, in je še povedal, da vleče voz in da se porablja tudi za ježo.
»Vidite, kdor v šoli pazi in ne zija okrog sebe, se nauči svoje naloge in jo zna!« je dostavil učitelj veselo.
Nato je moral ded Mijat poslušati o hruškah, višnjah, jabolkih, slivah in o raznovrstnem drevju. Kje raste katero, kakšen sad rodi, za kaj nam rabi; poslušal je ded Mijat in se po malem čudil, od kod ve on vse to brez šole bolje kakor pa ti otroci.
Prešli so na srbski jezik v četrtem razredu.
Nadzornik je poklical enega boljših.
»Naj kaj bere ali pa na pamet pove kako pesem?«
»Pesem?… lahko.«
»Katero pesem znaš?«
»Znam ,Pohod na Kosovo’.«
»Daj, povej!«
»Ko je zjutraj zora zazorila,
sinil dan in je zagrelo sonce,
se je širom mestna dver odprla,
prikorakala v oddelkih vojska.
Vsi konjiki z bojnimi so kopji.«
»Dovolj!« mu seže v besedo nadzornik.
Ded Mijat se je malo ogrel, ker mu je bila pesem mila, zato se je namrgodil, ko jo je nadzornik prekinil.
»Povej mi, kakšna beseda je s kopji?« je vprašal nadzornik.
»S kopji, to je samostalnik, obče ime.«
»Prav dobro!«
»A kateri sklon?«
»S kopji je samostalnik v šestem sklonu množine, prvi sklon ednine pa se glasi kopje in se sklanja po četrti vrsti.«
»Lepo, a zdaj mi povej še, kakšna besedica je tisti ko? ,Ko je zjutraj zora zazorila’, tako si začel pesem. Torej, kaj je ta ko?«
»Ko, to je prislov.«
»A kaj so prislovi?«
»Prislovi so besede, ki se dostavljajo glagolom in določajo kraj, čas in način, kje, kako in kdaj se dogaja glagolsko dejanje.«
»Zelo lepo! Pa je bil v stavku kak glagol?«
»Bil, to je glagol zazorila, od glagola zazoriti.«
»Prav dobro, idi v klop, zdelal si.«
»Naj nadaljuje pesem Milivoj Tomić!« je poklical nadzornik.
»Boško Jugović je vsem na čelu,
v častem zlatu ves, na konju ričku.«
»E, čakaj: v čistem zlatu ves. Ves, kakšna beseda je to?«
»Ves ali cel, to je zaimek.«
»Nadaljuj!«
»Prapor s križem vase ga zagrinja,
brate moj, vsa tja do konja rička.
Na zastavi jakolko je zlato,
a na jabolku so zlati križi,
s križev pa vijó se zlate rese
in opletajo po hrbtu Boška.«
»Dovolj!« je rekel učitelj. »Povej mi, kakšna beseda je to opletajo?«
»Opletajo, to je glagol od opletati.«
»Kateri čas?« je vprašal nadzornik.
»Opletajo, to je sedanji čas.«
Ded Mi jat je začel že zlovoljno godrnjati, ker so prekinjali pesmi, ki so mu ugajale edino od vsega, kar so se učenci učili, in mu niso dovolili, da bi jih cele užival.
Naslednji, ki so ga poklicali, je nadaljeval:
»Carica se Milica približa,
pa za uzdo zgrabi konja rička,
in objame brata okrog vrata:
»Boško Jugović, aj, brat moj mili,
tebe car je meni v dar poklonil
in tako sporoča ti in pravi,
da izroči prapor, kamur hočeš,
in da z mano v Kruševcu ostani,
da mi vsaj en ljubljen brat ostane!«
Boško Jugović pa dé in pravi:
»Pojdi, sestra, v svoje bele dvore,
vendar pa jaz k tebi ne bi krenil,
nad dal iz rok zastave s križem,
če mi car pokloni…«
»Dovolj!« ga je ustavil učitelj. »Kakšna beseda je mi? ,Če mi car pokloni’«…
Ded Mijat je planil s svojega sedeža, njegova sivi lasje so zavihrali in izpod silnih trepalnic so v ognju zasijale oči, ko je kliknil:
»Zakaj pa ne pustil otroka, ti ničè, da bi povedal do kraja to lepo pesem in ga zafrkuješ s praznimi marnjami?«
Učitelj se je nasmehnil na to pripombo deda Mijata in šepnil nadzorniku nekaj na uho, ta pa je dejal:
»Mora se tako, stari, tako je po učnem načrtu.«
»Če se mora tako, potem vrzite te vaše učne načrte v kot in zaprite vse šole, da ne bodo otroci mlatili prazne slame. Ta vaš načrt je zmešal otrokom glave, da zdaj ob vsem svojem šolanju ne vedo, kaj žre konj in to so vedeli že, le preden so začeli v šolo hoditi. Če je ta načrt tak, je bolje, da ni niti njega niti šole, marveč da gredo kot slepci po svetu in pojo one naše stare pesmi in junake, kakor za moje mladosti, in mi tedaj nismo bili slabši.«
Te besede je spregovoril ded Mijat z globoko bolečino, z drhtečim glasom. Hotel je še nekaj reči, namesto tega pa je sunil z rokami od sebe, iz prsi se mu je izvil globok vzdihljaj, obrnil se je k vratom in žalostno majaje z glavo krenil iz šole, kjer so ostali gostje in učitelj in otroci v popolni tišini, osupli od začudenja.
»Boga mi, pametno pravi ded Mijat, moder starokopiten mož je. Tudi jaz glasujem za slepce!« je polglasno rekel zase neki kmet, kateremu je glasovanje prešlo že kar v meso in kri, ter s tem pretrgal težko, globoko tišino.
Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)
Odprava strasti
Mi Srbi smo, hvala bogu nebeškemu, popravili vse svoje zadeve, zato pa lahko začnemo lepo v brezdelju po mili volji zdehati, dremati, poležavati, spati in ko se bomo že tudi tega naveličali, se lahko za šalo malo ogledamo okrog sebe, da pogledamo, kaj počno kaj po drugih nesrečnih deželah. Pravijo — bog nas varuj takih nadlog in skušnjav in da bi ostale od nas čim dalje tem bolje — da so neke dežele na svetu, v katerih se ljudje kar koljejo in ravsajo okrog nekakih pravic, okrog nekakšne svobode in osebne varnosti. Človeku se kar koža na životu ježi, ko pomisli na te nesrečnike, ki še niso spravili v red svojih domačih zadev, mi pa smo prišli že tako daleč, da urejamo Kitajsko in Japonsko. Z vsakim dnem gremo dalje in dalje od svoje dežele in če pojde tako dalje, bodo začeli naši časnikarji prinašati dopise z Marsa, Merkurja ali pa v skrajnem primeru vsaj z lune.
—
Tudi jaz sem ud tega srečnega naroda, zato, glejte, bi rad ustregel današnji modi, pa vam kaj povedal o neki daljni, predaljni deželi izven Evrope in pa kaj je bilo v nji v davnih, pradavnih časih.
Ni znano natančno, kje je bila ta dežela, kako se je imenoval narod v nji, vendar pa je po vsej verjetnosti ni v Evropi in narod se je lahko imenoval s kakršnim že bodi imenom, samo ne s srbskim. V tem so si edini vsi starejši zgodovinarji, novi pa bodo nemara trdili tudi kaj nasprotnega. Sicer pa to ni naša reč, zato se ne spuščam vanjo, čeprav bom pri tem grešil zoper našo navado, da je treba govoriti tudi o tistem, česar ne razumemo, in se ukvarjati z delom, za katero nismo.
Zanesljivo je znano samo, da je bil ta narod silno izprijen in malopriden, prepoln pregreh in nizkotnih strasti in s tem bi vas rad v tej povestici malo pozabaval.
Dragi bralci, prvi hip seveda ne morete verjeti, da bi moglo le kdaj živeti toliko pokvarjenih ljudi, toda vedeti morate, da sem spisal vse to po starih zapiskih, katere imam v rokah.
Glejte v dobesednem prevodu nekaj poročil raznim ministrom:
»Kmetovalec N. N. iz Kara je zavil danes po oranju v krčmo in pil tam kavo ter strastno prebiral list, v katerem kar mrgoli napadov na današnje ministre…«
»Učitelj T… iz Borka zbira, ko konča šolski pouk, kmete okrog sebe in jih nagovarja, da bi ustanovili pevsko društvo. Razen tega bije ta učitelj klinec z vajenci, s svojimi učenci pa fuca za gumbe in je na ta način sila škodljiv in nevaren. Nekaterim kmetom je prebiral knjige in jih silil, naj jih kupijo. Tega zla ni mogoče prenašati, ker izpodkopava ves okoliš in podtika mirnim in poštenim državljanom, da zahtevajo svobodo, v bistvu pa sam neprenehoma govori, kako je svoboda najslajša stvar na svetu. Sicer pa je strasten kadilec in pljuje okrog sebe, ko kadi.«
»Duhovnik Đ… iz Sora je odšel po opravljenem cerkvenem opravilu na politični shod v bližnje mesto.«
Vidite torej, da takih sramot še ni bilo na svetu.
Pazite še dalje:
»Sodnik S… se je udeležil danes volitev občinske uprave. Ta brezsramni sodnik je naročnik opozicijskega lista, katerega strastno bere. Na sodišču se je predrznil govoriti, da je brez krivde neki kmet, ki je bil obtožen žalitve in nasprotovanja oblasti, ker je pred pričami dejal, da v trgovini župana Gabrona ne bo ničesar prodajal ne kupoval. Sicer pa hodi ta sodnik zamišljen, kar je jasen dokaz, da nosi v sebi polno hudega in da za trdno kuje kako resno zaroto zoper današnji režim. Obtožiti ga je treba žalitve vladarja, ker tudi sicer ne more biti prijatelj dinastije, ko hodi h kavarnarju Moru na kavo, Morov ded pa je bil dober znanec s pobratimom Leonovim, ki je zasnoval v Jambu oni znani punt zoper knezovega namestnika, deda današnjega vladarja!«
Živeli pa so še hujši ljudje v tej nesrečni deželi. Preberite si samo tole poročilo:
»Advokat iz Tula je zastopal nekega reveža, čigar očeta so lansko leto ubili. Ta advokat sila strastno pije pivo in hodi na lov, kar pa je najhuje, je to, da je ustanovil neko društvo za pomoč revežem v naši okolici. To je prav isti predrzni izrodek, ki govori, da so državni vohuni najslabši ljudje!«
»Profesor T… se je potikal danes z razno potepinsko otročadjo po mestu in kradel hruške pri branjevki, včeraj pa je s fračo streljal na golobe ter ubil pri tem šipo na neki državni zgradbi. To bi se mu moglo še odpustiti, toda mož hodi na politične shode, glasuje pri volitvah, se pogovarja z državljani, bere liste, govori o državnem posojilu in uganja vse mogoče nerodnosti na škodo ugleda šolskega pouka.«
»Kmetje iz Vara so začeli zidati novo šolo in kakor je videti, se bo s tem slabim nagnjenjem okužila vsa okolica. Treba je čim prej onemogočiti to nemarno, za državo škodljivo smer!«
»Obrtniki iz Vara so ustanovili čitalnico in se vsak večer zbirajo v nji. Ta strast je pognala globoke korenine, posebno pri mladini, starejši pa se ukvarjajo zdaj z mislijo, da bi razen bralnice ustanovili še — obrtniški pokojninski sklad. Tega v naših krajih ni mogoče trpeti, ker sluzi v pohujšanje vseh poštenih ljudi, ki ne zasramujejo ministrov!… Neki obrtnik zahteva celo delitev dela!… Grozne strasti!…«
»Kmetje iz Padoja zahtevajo občinsko samoupravo!«
»Meščani v Troji hočejo svobodne volitve!«
»Mnogi tukajšnji uradniki opravljajo vestno svoje delo, eden med njimi pa igra razen tega še flavto in pozna note!«
»Pisar Miron strastno pleše na veselicah ter žveči slano zrnje k pivu. Treba ga je vreči iz službe, da se bo iznebil teh strasti.«
»Učiteljica Hela kupuje vsako jutro cvetje in s tem pohujšuje vso okolico. Tega ji ne moremo dovoliti, ker nam bo pokvarila mladino.«
Kdo bi mogel našteti še vse grde strasti tega nesrečnega naroda? Zadosti je, če povemo, da je bilo samo deset vrlih in častivrednih ljudi v vselj deželi, vse drugo pa, moško in žensko, staro in mlado, je bilo, kakor pravijo, iz temelja sprijeno.
Kaj menite, kako se je mogla počutiti ta desetorica pridnih ljudi v tako pokvarjeni deželi?… Močnó, močnó slabo, najbolj pa zategadelj, ker je morala gledati propad svoje rodne dežele, ki jo je tako goreče ljubila. Ne podnevi ne ponoči niso mogli spati od skrbi: kako bi poboljšali svoje pregrešne sodržavljane, kako bi rešili deželo pogube.
Polni vročega rodoljubja, polni vrlin in plemenitosti, so bili zmožni doprinesti vse žrtve za srečo svoje domovine. In nekega dne so stisnili junaško srce, globoko sklonili glavo pred voljo bridke usode, ki jim je dodelila težko breme, in postali so ministri ter prevzeli plemenito nalogo, da očistijo deželo pregreh in strasti.
Bili so učeni ljudje, pa vendar jim ni bilo lahko izvesti tako težkega dela.
Navsezadnje je nekomu, ki je bil najbolj bedast (kar je pomenilo v tem narodu najduhovitejši), šinila v glavo misel, da je treba sklicati Narodno skupščino, toda do morajo v nji odločati tujci. Vsi so sprejeli to prekrasno idejo in najeli na državne stroške dve sto ljudi, prav toliko pa so nabrali nekih tujcev, ki so se slučajno po kupčiji mudili v tej deželi. Ti so se branili, se na vse kriplje otepali, toda sila ne pozna boga!
Tako se je zbralo štiri sto tujcev, da bodo postali narodni poslanci in reševali razne zadeve v blagor dežele, da bodo izraz ljudskih želja.
Ko so tako končali priprave in našli zadostno število ljudi, ki so jih imenovali za narodne poslance, so takoj nato razpisali tudi volitve narodnih poslancev. Temu se nikar ne čudite, ker je vladala pač taka navada v tisti deželi.
Začelo se je skupščinsko zasedanje. — Reševali so in odločali, govorili, debatirali… Ni lahka stvar opraviti tako važno zadevo. Vse je šlo zlahka in hitro od rok, ko pa so prišli do strasti, so pri priči naleteli na težave. Dokler se ni našel nekdo, ki je predlagal, da se sprejme sklep, s katerim se odpravijo vse strasti v deželi.
»Živel govornik, živel!« je iz vseh grl zaoril v skupščinski dvorani radosten vzklik.
Vsi so z navdušenjem pritrdili temu predlogu in sprejeli odločbo:
»Narodno predstavništvo je, videč, da strasti zavirajo ljudski napredek, sprejelo pobudo in sklenilo, da se v novi zakon vstavi še naslednja točka, ki se glasi:
Od danes dalje prenehajo vse strasti in se kot škodljive za ljudstvo in deželo odpravljajo.«
—
Ni minilo niti pet minut, odkar je bil zakon o odpravi strasti podpisan in so vedeli zanj samo poslanci, a da ste videli, kaj vse se je dogajalo med ljudstvom v vseh krajih brez razločka.
Dovolj je, da vam citiram v prevodu eno samo mesto iz zapisnika nekoga. — Tu, glejte dobesedno ta zapisnik:
»…Bil sem strasten kadilec. Brž ko sem se zbudil, sem že segel po cigareti. Neki dan sem se prebudil in vzel škatlo s tobakom ter — po svoji navadi — zvil cigareto. Nekam neprijetno mi je bilo (prav ta trenutek je tisti poslanec stavil svoj predlog), kar sem nenadoma začutil, kako mi je roka zatrepetala in je padla cigareta iz nje; pogledal sem jo, pljunil z neko odvratnostjo… »Rajši ne bom več kadil,« — sem pomislil in tobak se mi je zazdel tako gnusen, da ga sploh nisem več mogel gledati. Začudil sem se, kaj neki bi to moglo biti tako nenadno in odidem iz hiše na dvorišče. Ko pridem tja, sem imel šele kaj videti! Pred svojimi vrati stoji moj sosed, stari pijandura, ki niti za trenutek ni mogel biti brez vina; zdaj pa je stal tam trezen, gledal predse in se praskal po glavi.
»Nate, prinesel sem vina,« je dejal hlapec in mu ponudil steklenico kakor navadno.
Moj sosed je segel po steklenici in jo je treščil na tla, da se je razletela na sto koščkov.
»Uh, kakšna ostudnost!« je vzkliknil z gnusom, zroč na razlito vino.
Nato je dolgo časa molčal in si dal prinesti slaščic in vode.
Prinesli so mu in on se je poslužil ter odšel na delo.
Njegova žena se je od veselja razjokala, ko je videla, kako se je njen mož na vsem lepem poboljšal.
Neki drugi moj sosed pa, ki je strastno prebiral časnike, je sedel pri odprtem oknu in tudi on je bil nekako spremenjen in čuden na pogled.
»Ste že dobili današnje liste?« sem ga vprašal.
»Rajši jih ne pogledam več, tako nekam zoprni so mi postali! Pravkar premišljujem, da bom začel prebirati arheologijo ali pa grško slovnico…« je odgovoril ta, jaz pa sem šel mimo in krenil na cesto.
Vse mesto je bilo spremenjeno. Neki strasten politik je šel na političen shod. Šel je možak po ulici, pa se je kar na vsem lepem obrnil in stekel nazaj, kakor bi ga kdo gonil.
Začudil sem se, kaj mu je, in sem ga vprašal, zakaj se je nenadoma obrnil.
»Hotel sem na shod, pa mi je zdajci prišlo na misel, da je bolje iti domov, si preskrbeti kako knjigo iz poljedelstva in domače industrije ter brati in se izpopolnjevati v delu. Kaj pa naj bi na shodu?« je dejal in stekel domov študirat poljedelstvo.
Nisem se mogel načuditi, kaj se to iznenada dogaja, zato sem se vrnil domov ter začel brskati po knjigi o psihologiji. Hotel sem si prebrati poglavje o strasteh.
Obrnil sem stran z naslovom »Strasti«. Ostal pa je samo še ta naslov, vse drugo je bilo pobeljeno, kakor da ni bilo nikdar nič natisnjeno na teh straneh…
»Kaj pa je spet to, za božjo voljo?!«
V vsem mestu ni bilo nikjer več najti niti za lek česa slabega in strastnega v čemer si bodi, pa celo živina je postala pametnejša!
Šele naslednji dan sem bral v listih skupščinsko odločbo, da so vse strasti odpravljene.
»Aha, to je torej tisto!« je vzkliknil vsakdo. »Čudili smo se, kaj se godi z nami, zdaj pa vidimo, skupščina je strasti odpravila!«
Ta zapisnik zadošča, da nam razloži, kaj vse se je dogajalo.
Pozneje je postalo to znano vsem in vsakomur in ljudje so se nehali čuditi, učitelji pa so predavali v šolah svojim učencem o strasteh takole:
»Nekoč so živele v človeških dušah tudi razne strasti in to je bilo eno najbolj zapletenih in najtežjih poglavij iz psihologije; s sklepom Narodne skupščine pa so bile strasti odpravljene in zato tega poglavja ni več v psihologiji, kakor tudi v človeški duši ne. Strasti so bile odpravljene dne tega in tega, leta tega in tega.«
»Hvala bogu, da se nam jih ni treba učiti!« so šepetali dijaki, zelo zadovoljni s to skupščinsko odločbo, ker se jim je bilo treba v prihodnje naučiti samo:
»Tega in tega dne, tega in tega leta so bile s skupščinsko odločbo odpravljene vse strasti in zato jih ljudje nimajo več!…«
Kdor je brez napake povedal ta stavek, je dobil odličen red.
Tako hitro je bilo torej to ljudstvo rešeno strasti, se poboljšalo in po nekih vesteh je postal iz tega naroda narod samih angelov…
Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)
Радоје Домановић 