(prejšnja stran)

Toliko da sem zaprl vrata za seboj, odložil s sebe vso to šaro redov in sédel ves utrujen in zbit, da bi se od srca oddahnil, že se je začulo trkanje na vrata.

»Naprej!« sem rekel. Kaj pa sem mogel drugega?

V sobo je vstopil gosposko oblečen človek, z očali na nosu. Da ne bi moral neprenehoma ponavljati, je treba imeti na umu, da je bil vsakdo, nekdo bolj, nekdo manj, ves našarjen z redovi. Ko sem šel s tistim pandurjem v hotel — moram še pripomniti — sem videl, kako so vlekli nekoga v zapor, ker je ukradel par čevljev v prodajalni, a tudi ta je imel red okrog vratu. »Kakšen red pa ima ta?« — sem vprašal policista. — »To je red za zasluge na prosvetnem in kulturnem polju!« — je odgovoril resno in hladno. — »Kakšne zasluge so to?« — »No, veste, bil je kočijaž pri bivšem prosvetnem ministru. Nadarjen kočijaž!« — je odgovoril policist.

Prišel je torej človek z očali na nosu, se globoko poklonil (kar sem napravil, kot se razume, tudi jaz) in se predstavil kot višji uradnik ministrstva za zunanje deželne zadeve.

»Drago mi je!« sem rekel presenečen nad tem nepričakovanim visokim obiskom.

»Vi ste zdaj prvič v naši deželi, gospod?« me vpraša.

»Prvič.«

»Ste tujec?«

»Tujec.«

»Prišli ste nam kakor nalašč, verjemite mi!« je vzkliknil višji uradnik navdušeno.

Mene je to še bolj zbegalo.

»Izpraznjeno mesto za konzula imamo. Tu bi imeli, kar je poglavitno, dobro plačo in dobre doklade za reprezentanco, kar bi, razume se, porabljali za svoje osebne stvari. Star izkušen človek ste in vaše opravilo je lahko — propaganda naše narodne ideje v krajih, kjer živi naš narod pod tujo upravo… Prišli ste res kakor po naročilu; že delj kot mesec dni se trudimo, da bi našli prikladno osebnost za to važno mesto. Za druga mesta imamo hvala bogu tujce: Žide, Grke, Cincarje (od kod neki ti?!) A kakšne narodnosti ste vi, če smem vprašati?«

»Pa saj prav tega, kako naj vam povem, še sam ne vem!…« sem rekel osramočeno in se že lotil pripovedovanja svoje bridke družinske zgodbe, kar mi seže mož v besedo, navdušeno ploskne z dlanmi in od veselja zapleše po sobi.

»Krasno, prekrasno!… Ne bi moglo biti bolje!… Tako boste lahko šele prav vestno izpolnjevali tako sveto nalogo. Precej pohitim k ministru in čez nekaj dni se že lahko odpravite na pot!« — izgovori višji uradnik ves iz sebe od radosti in zdirja iz sobe, da bi sporočil svojemu ministru to važno odkritje.

Toliko da je izginil, sem sédel in si z rokami podprl glavo. Kar ne morem in ne morem verjeti, da je vse to res, kar sem doslej videl v tej deželi, že je spet nekdo potrkal na vrata.

»Naprej!«

V sobo je vstopil spet drugi elegantno oblečen gospod in se predstavil kot višji uradnik nekega ministrstva. Rekel je, da prihaja po naročilu gospoda ministra z važnim opravilom; in jaz sem izrazil svoje nenavadno veselje in srečo zaradi take časti.

»Vi ste tujec?«

»Tujec.«

Spoštljivo me je pogledal, se ponižno do tal poklonil mi že začel govoriti. Jaz pa sem mu segel v besedo:

»Prosim vas, gospod, povejte mi, kako se imenuje ta vaša dežela?«

»Ne veste tega?!« vzklikne oni ter me pogleda s še večjim spoštovanjem in ponižnostjo. »Strádija!« — pristavi in se umakne za korak.

»Čudno naključje, da se je prav tako imenovala tudi ona vzvišena viteška dežela mojih prednikov!« sem pomislil pril sebi, toda njemu nisem rekel nič, marveč sem ga vprašal:

»S čim vam morem biti na uslugo, spoštovani gospod?«

»Ustanovili smo novo službeno mesto upravnika državnih posestev, zato sem tako prost, da vas v imenu gospoda ministra prosim, da prevzamete ta visoki in patriotski položaj… Gotovo ste bili doslej že nekajkrat minister?«

»Še nikdar, ne«.

»Nikdar ne!«… je vzkliknil on ves osupel od začudenja! »Pa vsaj na visokem položaju, z več plačami?«

»Nikoli še.«

Višji uradnik je kar onemel od začudenosti. Ne vedoč, kaj bi podvzel v tem nepričakovanem primeru, se je opravičil, da me je nadlegoval, rekel, da bo obvestil gospoda ministra o najinem razgovoru ter je odšel.

Naslednji dan so že vsi listi pisali o meni. V enem je stala tale notica:

»Pravo človeško čudo«. V našem mestu se že od včeraj mudi neki tujec, ki mu je šestdeset let in ves ta čas ni bil še nikdar minister, ni bil odlikovan niti z enim redom in ni bil celo nikdar v državni službi, niti ni nikoli prejemal plače. Vsekakor edinstven primer na svetu. Kakor smo zvedeli, se je nastanilo to čudo v človeški podobi v hotelu »Pri mili naši domovini«. Mnogi so ga že včeraj obiskali in trdijo, da se prav nič ne razlikuje od drugih ljudi. Potrudili se bomo, da se kar najpodrobneje informiramo o življenju tega skrivnostnega bitja, kar mora biti na vsak način nadvse zanimivo za naše spoštovane bralce, hkrati pa se bomo potrudili, da priobčimo tudi njegovo sliko v našem listu.«

Drugi listi so objavili približno isto z naslednjim odstavkom:

»…Razen tega smo z zanesljive strani zvedeli, da je prispel ta čudni človek tudi v važni politični misiji.«

Vladni list je vljudno demantiral te vesti takole:

»Bedasto opozicijsko časopisje si v svoji brezglavosti izmišlja razne neresnice in razširja vznemriljive glasove, kako je v našo deželo prispel neki tujec šestdesetih let, ki ni bil kakor trdijo ti tepci še nikdar minister ne uradnik in je tudi brez vsakršnega odlikovanja. Take nemogoče in vseskozi neverjetne stvari si morejo izmišljati in jih v svojem hudobnem namenu razširjati samo omejeni, borni in slaboumni možgani sodelavcev opozicionalnega tiska; toda tudi ta manever se jim ne bo posrečil, ker je hvala bogu že teden dni minilo, kar je prišel ta kabinet na vlado, a se mu položaj še niti enkrat ni omajal, kakor žele to bedaki opozicionalci.«

Okrog hotela, kjer sem se nastanil, so se začeli po teh člančičih v listih zbirati ljudje. Stali so tam, gledali; zijali, nekateri odhajali, drugi prihajali in tako je vsak čas stala okrog hotela cela truma, med njo pa so se motovilili kolporterji listov in brošur in na ves glas tulili:

»Nov roman: »Človeško čudo«, zvezek prvi!«

»Nova knjiga: »Doživljaji starca brez odlikovanj!«

Bilo je še na kupe takih knjižic.

Neka krčma si je celo nadela firmo: »Pri čudežu v človeški podobi«, in na velikem izvesku je bil naslikan moški brez odlikovanj. Svet se je začel zbirati okrog te prikazni in policija je hočeš nočeš že zaradi javne morale prepovedala tako pohujšljlvo sliko.

Naslednji dan sem moral menjati hotel. Ko sem stopal po ulici, sem moral biti spodobno opravljen, vsaj z nekaj redovi, in tako mi niso posvečali posebne pozornosti.

Kot človeku iz tujine mi je bilo omogočeno, da sem se takoj seznanil z vidnimi osebnostmi in ministri in kmalu prodrl v vse državne skrivnosti.

Takisto me je kmalu doletela čast, da sem obiskal vse ministre v njihovih kabinetih.

Najprej sem odšel k ministru za zunanje zadeve. Vprav ta hip, ko sem prišel na hodnik, kjer je bila že cela gruča onih, ki bi radi k ministru, je služitelj razglašal in na ves glas vpil:

»Gospod minister ne more nikogar sprejeti, ker je malo legel na divan, da se odpočije!«

Občinstvo se je razilo, jaz pa sem stopil k fantu rekoč:

»Če je mogoče, povejte gospodu ministru, da bi rad neki inozemec govoril z njim.«

Ko sliši fant besedo »inozemec«, se spoštljivo pokloni in odide v ministrov kabinet.

Kakor bi trenil, se odpro dvokrilna vrata in med njimi se prikaže čokat, zavaljen, majhen človek, se pokloni smehljaje in prilično bedasto ter me osebno povabi noter.

Minister me povede k fotelju in me povabi, naj sedem, on sam pa mi séde nasproti, si prekriža noge in se zadovoljno pogladi po vzbočenem trebuhu ter prične razgovor:

»Res mi je drago, gospod, da ste me obiskali, saj sem že mnogo slišal o vas… Hotel sem, veste, malo leči in se odpočiti… Kaj pa bi drugega?… Dela nimam in tako od dolgega časa ne vem, kaj bi.«

»V kakšnih odnošajih ste s sosednjimi deželami, če smem vprašati, gospod minister?«

»E, kako bi vam rekel?… V dobrih, dobrih, na vsak način… Da vam po pravici povem, še sam nisem imel prilike razmišljati o tem: toda, če pretehtam položaj, prav dobro, prav dobro… Nič hudega se nam ni pripetilo, razen da so nam na severu zaprli izvoz svinj, na jugu pa vdirajo in plenijo po naših vaseh Anuti iz sosednje dežele… Pa to ni nič… To so malenkosti.«

»Škoda je za ta izvoz svinj. Slišim, da jih imate veliko v deželi,« — pripomnim vljudno.

»Imamo, hvala bogu, veliko jih imamo: a vseeno je; bomo pač te svinje doma pojedli, bo še ceneje; in navsezadnje, kaj pa bi bilo, če bi svinj sploh ne imeli?!… Živeti bi vendarle morali!« mi je ravnodušno odgovoril.

V nadaljnjem razgovoru mi je pripovedoval, da je študiral gozdarstvo, zdaj pa rad bere članke o živinoreji in da si namerava omisliti nekaj krav in rediti teleta, ker morajo biti pri tem dobri zaslužki.

»V katerem jeziku pa največ berete?« ga vprašam.

»V našem pač. Drugih jezikov ne ljubimo in jaz se jih nisem maral nikdar učiti. Pa tudi se mi ni pokazala potreba po znanju tujih jezikov. Posebno na tem položaju mi to ni potrebno; če pa bi se pokazala taka potreba, lahko naročimo strokovnjaka iz inozemstva.«

»Natančno tako je!« sem potrdil te njegove duhovite, izvirne misli, in sam nisem vedel, kaj bi mogel drugega storiti.

»Saj res, ali vam ugajajo postrvi?« me vpraša po krajšem molčanju.

»Nikdar jih še nisem jedel.«

»Škoda, to je preodlična riba. Naravnost specialiteta. Včeraj sem jih dobil nekaj kosov od nekega prijatelja. Izredno dobra stvar…«

Ko sva še nekaj časa tako govorila o važnih zadevah, sem se opravičil gospodu ministru, da sem ga motil s svojim obiskom nemara v važnih državnih poslih, se poslovil in odšel.

Ljubeznivo me je spremil do vrat.

(naslednja stran)