Tag Archive | odprava

Mrtvo morje (2/5)

(prejšnja stran)

Vse to je pri nas šele začetek dobrih časov. Bili smo pridni in ubogljivi otroci in resnično je vsaka generacija iz leta v leto čedalje bolj in bolj obetala, da bo dobila naša dežela kmalu prav tako pridne in ubogljive državljane, toda kdo ve, ali bo napočil tisti blaženi čas, da se naše težnje, pravzaprav misli in ideali moje pokojne genialne strine, docela ustvarijo v tej naši izmučeni materi Srbiji, ki jo tako goreče in odkritosrčno ljubimo.

Kdo ve, aili bodo kdaj napočili časi, da se uresničijo naše želje in da se oživotvori tale naš idealni politični program:

Čl. 1.

Nihče nič ne dela.

Čl. 2.

Vsak polnoleten Srb ima začetno plačo po 5000 dinarjev.

Čl. 3.

Po petih letih ima vsak Srb (v čigar hiši ril moškega, velja to tudi za Srbkinjo) pravico do polne pokojnine.

Čl. 4.

Pokojnina ima periodične poviške po 1000 dinarjev letno.

Čl. 5.

Izdati se mora odločba Narodne skupščine (in z njo se bo iz rodoljubnih nagibov izjemoma strinjal tudi senat) in ta odločba bo veljala kot posebna ustavna točka, po kateri morajo sadje, koristne rastline vobče, žito in vsi drugi posevki roditi bajno bogate letine in sicer dvakrat na leto, če pa se pokaže v državnem proračunu primanjkljaj, tudi po trikrat in seveda po potrebi celo večkrat, kakor se pač zdi finančnemu odboru prikladno.

Čl. 6.

Živina vsake vrste, brez razlike spola in rasti, napreduje prav tako po zakonski uredbi, to je, po odobrenju obeh domov na vso moč dobro in se zelo hitro množi.

Čl. 7.

Živina v nikakem primeru ne more prejemati plače iz državne blagajne, izvzemši izredne državne potrebe.

Čl. 8.

Vsakdo, kdor premišljuje o državnih zadevah, se kaznuje.

Čl. 9.

Slednjič ni dovoljeno nikomur o ničemer misliti brez posebnega policijskega dovoljenja, ker premišljevanje uničuje človeško srečo.

Čl. 10.

V prvi vrsti pa ne sme policija absolutno nič misliti.

Čl. 11.

Kdor bi se hotel ukvarjati, pa bodisi zgolj za šalo, s trgovino, mora zaslužiti sila veliko: na vsak dinar tisočak.

Čl. 12.

Ženske obleke, ogrlice kakor tudi spodnja krila se posejejo in obrode nadvse hitro v vsakem podnebju in na vsakem zemljišču vsak mesec v raznih barvah in po najnovejši francoski modi. Klobuki, rokavice in ostale drobnarije se uspešno gojé tudi v cvetličnih lončkih (odnosno vse mora po zakonski odredbi samo roditi).

Čl. 13.

Otroci se ne rode. Če pa bi jih bilo kaj, se morajo vzrejati in vzgajati s posebnimi stroji. Če bo domovini potrebno cim več državljanov, se bo zgradila tovarna otrok.

Čl. 14.

Davki se ne plačujejo.

Čl. 15.

Plačevanje dolgov in davkov se najstrožje kaznuje in ta velja za vsakogar, razen če se ugotovi, da je ta prestopek zagrešila duševno bolna oseba.

Čl. 16.

Odpravijo se vse nepotrebne stvari, kakor so: tašče pa možu ali po ženi, glavna in postranska kontrola, državni in zasebni leteči dolgovi, pesa, fižol, grški in latinski jezik, gnile kumarice, vsi obstoječi skloni s predlogi in brez predlogov, žandarji, vprašanje svinjereje, pamet z logiko vred.

Čl. 17.

Vsakogar, kdor zedini srbstvo, je treba v znamenje narodnega priznanja in ljubezni na mestu aretirati.

 

Čudovit program; to morajo priznati celo politični nasprotniki, če bi tak program sploh mogel imeti kake nasprotnike. Vse zaman, naše plemenite želje se ne morejo nikdar in nikoli uresničiti.

Toda, česar nismo z vsem našim velikim trudom dosegli in uresničili mi, to so napravili drugi, srečnejši od nas.

(naslednja stran)

Odprava strasti

Mi Srbi smo, hvala bogu nebeškemu, popravili vse svoje zadeve, zato pa lahko začnemo lepo v brezdelju po mili volji zdehati, dremati, poležavati, spati in ko se bomo že tudi tega naveličali, se lahko za šalo malo ogledamo okrog sebe, da pogledamo, kaj počno kaj po drugih nesrečnih deželah. Pravijo — bog nas varuj takih nadlog in skušnjav in da bi ostale od nas čim dalje tem bolje — da so neke dežele na svetu, v katerih se ljudje kar koljejo in ravsajo okrog nekakih pravic, okrog nekakšne svobode in osebne varnosti. Človeku se kar koža na životu ježi, ko pomisli na te nesrečnike, ki še niso spravili v red svojih domačih zadev, mi pa smo prišli že tako daleč, da urejamo Kitajsko in Japonsko. Z vsakim dnem gremo dalje in dalje od svoje dežele in če pojde tako dalje, bodo začeli naši časnikarji prinašati dopise z Marsa, Merkurja ali pa v skrajnem primeru vsaj z lune.

Tudi jaz sem ud tega srečnega naroda, zato, glejte, bi rad ustregel današnji modi, pa vam kaj povedal o neki daljni, predaljni deželi izven Evrope in pa kaj je bilo v nji v davnih, pradavnih časih.

Ni znano natančno, kje je bila ta dežela, kako se je imenoval narod v nji, vendar pa je po vsej verjetnosti ni v Evropi in narod se je lahko imenoval s kakršnim že bodi imenom, samo ne s srbskim. V tem so si edini vsi starejši zgodovinarji, novi pa bodo nemara trdili tudi kaj nasprotnega. Sicer pa to ni naša reč, zato se ne spuščam vanjo, čeprav bom pri tem grešil zoper našo navado, da je treba govoriti tudi o tistem, česar ne razumemo, in se ukvarjati z delom, za katero nismo.

Zanesljivo je znano samo, da je bil ta narod silno izprijen in malopriden, prepoln pregreh in nizkotnih strasti in s tem bi vas rad v tej povestici malo pozabaval.

Dragi bralci, prvi hip seveda ne morete verjeti, da bi moglo le kdaj živeti toliko pokvarjenih ljudi, toda vedeti morate, da sem spisal vse to po starih zapiskih, katere imam v rokah.

Glejte v dobesednem prevodu nekaj poročil raznim ministrom:

»Kmetovalec N. N. iz Kara je zavil danes po oranju v krčmo in pil tam kavo ter strastno prebiral list, v katerem kar mrgoli napadov na današnje ministre…«

»Učitelj T… iz Borka zbira, ko konča šolski pouk, kmete okrog sebe in jih nagovarja, da bi ustanovili pevsko društvo. Razen tega bije ta učitelj klinec z vajenci, s svojimi učenci pa fuca za gumbe in je na ta način sila škodljiv in nevaren. Nekaterim kmetom je prebiral knjige in jih silil, naj jih kupijo. Tega zla ni mogoče prenašati, ker izpodkopava ves okoliš in podtika mirnim in poštenim državljanom, da zahtevajo svobodo, v bistvu pa sam neprenehoma govori, kako je svoboda najslajša stvar na svetu. Sicer pa je strasten kadilec in pljuje okrog sebe, ko kadi.«

»Duhovnik Đ… iz Sora je odšel po opravljenem cerkvenem opravilu na politični shod v bližnje mesto.«

Vidite torej, da takih sramot še ni bilo na svetu.

Pazite še dalje:

»Sodnik S… se je udeležil danes volitev občinske uprave. Ta brezsramni sodnik je naročnik opozicijskega lista, katerega strastno bere. Na sodišču se je predrznil govoriti, da je brez krivde neki kmet, ki je bil obtožen žalitve in nasprotovanja oblasti, ker je pred pričami dejal, da v trgovini župana Gabrona ne bo ničesar prodajal ne kupoval. Sicer pa hodi ta sodnik zamišljen, kar je jasen dokaz, da nosi v sebi polno hudega in da za trdno kuje kako resno zaroto zoper današnji režim. Obtožiti ga je treba žalitve vladarja, ker tudi sicer ne more biti prijatelj dinastije, ko hodi h kavarnarju Moru na kavo, Morov ded pa je bil dober znanec s pobratimom Leonovim, ki je zasnoval v Jambu oni znani punt zoper knezovega namestnika, deda današnjega vladarja!«

Živeli pa so še hujši ljudje v tej nesrečni deželi. Preberite si samo tole poročilo:

»Advokat iz Tula je zastopal nekega reveža, čigar očeta so lansko leto ubili. Ta advokat sila strastno pije pivo in hodi na lov, kar pa je najhuje, je to, da je ustanovil neko društvo za pomoč revežem v naši okolici. To je prav isti predrzni izrodek, ki govori, da so državni vohuni najslabši ljudje!«

»Profesor T… se je potikal danes z razno potepinsko otročadjo po mestu in kradel hruške pri branjevki, včeraj pa je s fračo streljal na golobe ter ubil pri tem šipo na neki državni zgradbi. To bi se mu moglo še odpustiti, toda mož hodi na politične shode, glasuje pri volitvah, se pogovarja z državljani, bere liste, govori o državnem posojilu in uganja vse mogoče nerodnosti na škodo ugleda šolskega pouka.«

»Kmetje iz Vara so začeli zidati novo šolo in kakor je videti, se bo s tem slabim nagnjenjem okužila vsa okolica. Treba je čim prej onemogočiti to nemarno, za državo škodljivo smer!«

»Obrtniki iz Vara so ustanovili čitalnico in se vsak večer zbirajo v nji. Ta strast je pognala globoke korenine, posebno pri mladini, starejši pa se ukvarjajo zdaj z mislijo, da bi razen bralnice ustanovili še — obrtniški pokojninski sklad. Tega v naših krajih ni mogoče trpeti, ker sluzi v pohujšanje vseh poštenih ljudi, ki ne zasramujejo ministrov!… Neki obrtnik zahteva celo delitev dela!… Grozne strasti!…«

»Kmetje iz Padoja zahtevajo občinsko samoupravo!«

»Meščani v Troji hočejo svobodne volitve!«

»Mnogi tukajšnji uradniki opravljajo vestno svoje delo, eden med njimi pa igra razen tega še flavto in pozna note!«

»Pisar Miron strastno pleše na veselicah ter žveči slano zrnje k pivu. Treba ga je vreči iz službe, da se bo iznebil teh strasti.«

»Učiteljica Hela kupuje vsako jutro cvetje in s tem pohujšuje vso okolico. Tega ji ne moremo dovoliti, ker nam bo pokvarila mladino.«

Kdo bi mogel našteti še vse grde strasti tega nesrečnega naroda? Zadosti je, če povemo, da je bilo samo deset vrlih in častivrednih ljudi v vselj deželi, vse drugo pa, moško in žensko, staro in mlado, je bilo, kakor pravijo, iz temelja sprijeno.

Kaj menite, kako se je mogla počutiti ta desetorica pridnih ljudi v tako pokvarjeni deželi?… Močnó, močnó slabo, najbolj pa zategadelj, ker je morala gledati propad svoje rodne dežele, ki jo je tako goreče ljubila. Ne podnevi ne ponoči niso mogli spati od skrbi: kako bi poboljšali svoje pregrešne sodržavljane, kako bi rešili deželo pogube.

Polni vročega rodoljubja, polni vrlin in plemenitosti, so bili zmožni doprinesti vse žrtve za srečo svoje domovine. In nekega dne so stisnili junaško srce, globoko sklonili glavo pred voljo bridke usode, ki jim je dodelila težko breme, in postali so ministri ter prevzeli plemenito nalogo, da očistijo deželo pregreh in strasti.

Bili so učeni ljudje, pa vendar jim ni bilo lahko izvesti tako težkega dela.

Navsezadnje je nekomu, ki je bil najbolj bedast (kar je pomenilo v tem narodu najduhovitejši), šinila v glavo misel, da je treba sklicati Narodno skupščino, toda do morajo v nji odločati tujci. Vsi so sprejeli to prekrasno idejo in najeli na državne stroške dve sto ljudi, prav toliko pa so nabrali nekih tujcev, ki so se slučajno po kupčiji mudili v tej deželi. Ti so se branili, se na vse kriplje otepali, toda sila ne pozna boga!

Tako se je zbralo štiri sto tujcev, da bodo postali narodni poslanci in reševali razne zadeve v blagor dežele, da bodo izraz ljudskih želja.

Ko so tako končali priprave in našli zadostno število ljudi, ki so jih imenovali za narodne poslance, so takoj nato razpisali tudi volitve narodnih poslancev. Temu se nikar ne čudite, ker je vladala pač taka navada v tisti deželi.

Začelo se je skupščinsko zasedanje. — Reševali so in odločali, govorili, debatirali… Ni lahka stvar opraviti tako važno zadevo. Vse je šlo zlahka in hitro od rok, ko pa so prišli do strasti, so pri priči naleteli na težave. Dokler se ni našel nekdo, ki je predlagal, da se sprejme sklep, s katerim se odpravijo vse strasti v deželi.

»Živel govornik, živel!« je iz vseh grl zaoril v skupščinski dvorani radosten vzklik.

Vsi so z navdušenjem pritrdili temu predlogu in sprejeli odločbo:

»Narodno predstavništvo je, videč, da strasti zavirajo ljudski napredek, sprejelo pobudo in sklenilo, da se v novi zakon vstavi še naslednja točka, ki se glasi:

Od danes dalje prenehajo vse strasti in se kot škodljive za ljudstvo in deželo odpravljajo.«

Ni minilo niti pet minut, odkar je bil zakon o odpravi strasti podpisan in so vedeli zanj samo poslanci, a da ste videli, kaj vse se je dogajalo med ljudstvom v vseh krajih brez razločka.

Dovolj je, da vam citiram v prevodu eno samo mesto iz zapisnika nekoga. — Tu, glejte dobesedno ta zapisnik:

»…Bil sem strasten kadilec. Brž ko sem se zbudil, sem že segel po cigareti. Neki dan sem se prebudil in vzel škatlo s tobakom ter — po svoji navadi — zvil cigareto. Nekam neprijetno mi je bilo (prav ta trenutek je tisti poslanec stavil svoj predlog), kar sem nenadoma začutil, kako mi je roka zatrepetala in je padla cigareta iz nje; pogledal sem jo, pljunil z neko odvratnostjo… »Rajši ne bom več kadil,« — sem pomislil in tobak se mi je zazdel tako gnusen, da ga sploh nisem več mogel gledati. Začudil sem se, kaj neki bi to moglo biti tako nenadno in odidem iz hiše na dvorišče. Ko pridem tja, sem imel šele kaj videti! Pred svojimi vrati stoji moj sosed, stari pijandura, ki niti za trenutek ni mogel biti brez vina; zdaj pa je stal tam trezen, gledal predse in se praskal po glavi.

»Nate, prinesel sem vina,« je dejal hlapec in mu ponudil steklenico kakor navadno.

Moj sosed je segel po steklenici in jo je treščil na tla, da se je razletela na sto koščkov.

»Uh, kakšna ostudnost!« je vzkliknil z gnusom, zroč na razlito vino.

Nato je dolgo časa molčal in si dal prinesti slaščic in vode.

Prinesli so mu in on se je poslužil ter odšel na delo.

Njegova žena se je od veselja razjokala, ko je videla, kako se je njen mož na vsem lepem poboljšal.

Neki drugi moj sosed pa, ki je strastno prebiral časnike, je sedel pri odprtem oknu in tudi on je bil nekako spremenjen in čuden na pogled.

»Ste že dobili današnje liste?« sem ga vprašal.

»Rajši jih ne pogledam več, tako nekam zoprni so mi postali! Pravkar premišljujem, da bom začel prebirati arheologijo ali pa grško slovnico…« je odgovoril ta, jaz pa sem šel mimo in krenil na cesto.

Vse mesto je bilo spremenjeno. Neki strasten politik je šel na političen shod. Šel je možak po ulici, pa se je kar na vsem lepem obrnil in stekel nazaj, kakor bi ga kdo gonil.

Začudil sem se, kaj mu je, in sem ga vprašal, zakaj se je nenadoma obrnil.

»Hotel sem na shod, pa mi je zdajci prišlo na misel, da je bolje iti domov, si preskrbeti kako knjigo iz poljedelstva in domače industrije ter brati in se izpopolnjevati v delu. Kaj pa naj bi na shodu?« je dejal in stekel domov študirat poljedelstvo.

Nisem se mogel načuditi, kaj se to iznenada dogaja, zato sem se vrnil domov ter začel brskati po knjigi o psihologiji. Hotel sem si prebrati poglavje o strasteh.

Obrnil sem stran z naslovom »Strasti«. Ostal pa je samo še ta naslov, vse drugo je bilo pobeljeno, kakor da ni bilo nikdar nič natisnjeno na teh straneh…

»Kaj pa je spet to, za božjo voljo?!«

V vsem mestu ni bilo nikjer več najti niti za lek česa slabega in strastnega v čemer si bodi, pa celo živina je postala pametnejša!

Šele naslednji dan sem bral v listih skupščinsko odločbo, da so vse strasti odpravljene.

»Aha, to je torej tisto!« je vzkliknil vsakdo. »Čudili smo se, kaj se godi z nami, zdaj pa vidimo, skupščina je strasti odpravila!«

Ta zapisnik zadošča, da nam razloži, kaj vse se je dogajalo.

Pozneje je postalo to znano vsem in vsakomur in ljudje so se nehali čuditi, učitelji pa so predavali v šolah svojim učencem o strasteh takole:

»Nekoč so živele v človeških dušah tudi razne strasti in to je bilo eno najbolj zapletenih in najtežjih poglavij iz psihologije; s sklepom Narodne skupščine pa so bile strasti odpravljene in zato tega poglavja ni več v psihologiji, kakor tudi v človeški duši ne. Strasti so bile odpravljene dne tega in tega, leta tega in tega.«

»Hvala bogu, da se nam jih ni treba učiti!« so šepetali dijaki, zelo zadovoljni s to skupščinsko odločbo, ker se jim je bilo treba v prihodnje naučiti samo:

»Tega in tega dne, tega in tega leta so bile s skupščinsko odločbo odpravljene vse strasti in zato jih ljudje nimajo več!…«

Kdor je brez napake povedal ta stavek, je dobil odličen red.

Tako hitro je bilo torej to ljudstvo rešeno strasti, se poboljšalo in po nekih vesteh je postal iz tega naroda narod samih angelov…

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)