Prav v trenutku, ko sem sédel, da bi napisal to povest, se mi je pokazala pred očmi podoba moje rajnke strine. Natančno taka kakor tedaj, ko je revica še živela. Na sebi ima rumenkast jopič iz kalmuka, ki ji ne stoji prav, kakor da je za drugo ukrojen, kratko kalmukovo kikljo in moder predpasnik, prav tako z rumenimi cvetovi; na nogah ima vezene copate, seveda z rumeno vezenino in za celo ped daljše kakor je potrebno. Okrog brade ima zavezano ruto zamolklo-rumene barve. Obraz ji je otožen, poln gub, rumenkast, oči prav enake barve kakor obraz, njen pogled izraža neko večno obupno skrb; ustnice tanke, malo modrikaste, zmerom pripravljene na jok, čeprav rajnice nisem videl nikdar jokati. Pač pa je neprenehoma vzdihovala, hukala in godrnjala neke slutnje, bojazen za vse in vsako stvar. Hrbet je imela malo upognjen, prsi so ji bile ozke, slabotne, upale; z rokami se je držala pod pasom in tavala taka po hiši in dvorišču, opazujoč vsako stvar in v vsem videč nekaj hudega. Naletela je na kak navaden kamen na dvorišču in že je videla nevarnost pred seboj.

»Huuu!… Otrok se bo spotaknil, udaril z glavo ob ta kamen in si razbil glavo!« je zagodrnjala z obupnim obrazom, pobrala kamen in ga odnesla z dvorišča.

Sedli smo h kosilu in že me je svarila:

»Počasi jej, lahko pogoltneš kost in raztrgala ti bo črevo.«

Kdo iz hiše je hotel odjezditi kam in že ga je spremila in zahukala, z rokami pod pasom:

»Huuu! Dobro pazi! Konj je vrag, lahko se splaši in ti treščiš na ledino, da ti bo trebuh počil!«

Če se je hotel kdo z vozom kam odpeljati, je spet videla na stotine nevarnosti pred seboj, in vse to je naštevala, godrnjaje sama zase, jezna, vsa v strahu in skrbi: »Huuu, šine konj malo v stran, pa se zvrne voz v jamo!… Prav nič ne pazijo, še oči se lahko iztaknejo kje v kaki jami.« Vzel je otrok poleno v roko in revica že zagodrnja: »Padel boš s tem polenom in si oči iztaknil — ko je tako šilasto!« Če se je hotel iti kdo kopat, že je pri odhodu godrnjala ves čas po kotih: »Voda koplje tolmune! Potegne te s seboj v globočino, potem pa bo joj in gorje, toda prepozno! Hunu!… Voda je hujša od ognja. Potegne te v tolmun in pri priči bo po tebi!« Spominjam se, kako sem kot otrok večkrat stal pred hišo, ko je pričela strina hukati in godrnjati svoje zlogolko brundanje, z rokami pod pasom: »Huuu… Glej ga no, kje stoji, lahko se odtrga opeka s strehe, pa tlesk na glavo in na mestu te ubije.« Pošljejo me v našo vaško štacuno, ki je bila tik pred našo hišo, po soli ali za pet par popra, in že me je jela modro in previdno svariti: »Pazi na tiste stopnice, in ko boš bodil, ne zijaj okrog sebe, marveč glej pod noge. Lahko se spotakneš in padeš, pa boš na mestu mrtev!… Pri tistemu Turku (tako je pravila štacunarju, ki je bil sicer kaj dober človek, samo zaradi tega, ker je z motiko izganjal naše svinje s svojega dvorišča, ker so mu rile po vrtu) pa pazi, da ne boš vzel kaj jesti. Lahko ti zmeša kak strup v to, pa izdihneš kakor purče.« V vsem, kar je človek napravil ali česar ni napravil, je morala najti moja dobra, rajnka strina neko nevarnost. Če greš spat — hu! Če piješ vodo — huuu!… Če sediš — huuu, če kam greš spet tisti nesrečni in zlogolki huuu!

Neko nedeljo se je odpravljal stric v cerkev.

»Huuu!« je huknila strina, z rokami pod pasom.

»Kaj pa ti je?« vpraša stric.

»Huuuuu!« je bil njen odgovor.

»Menda cerkev ni vojna, da mi tako hukaš in me gledaš, kakor bi se odpravljal na vešala, ne pa v hram božji!«

Strina je nekaj po svoje zagodrnjala, z rokami pod pasom, in gledala strica s pogledom polnim zlovešče slutnje, čisto obupano in namesto odgovora je bridko in globoko zavzdihnila.

»Kaj pa ti je, si znorela, žena?«

»Lahko plane kak razbojnik iz gozda, pa te kar na lepem kresne z nožem!« je dejala strina, z vso silo zadržujoč svoj glas, a vendar šepetaje. Zmerom je govorila tako čudno. Bog daj pokoj njeni duši!

»Kakšen razbojnik neki sredi belega dne, ko pri nas še ponoči ni bilo razbojnikov, odkar se spominjam?!«

»Ni vsak dan božič… Zgrabijo te, odvlečejo v gozd in zakoljejo kakor koštruna… Huuuu!«

Siromak stric se je — spominjam se tega, kakor da je bilo včeraj — z levico prekrižal in jezno odšel, strina pa si je dela roke pod pas, obupano gledala za njim, s pogledom polnim slutnje in zapiskala na svoj posebni način:

»Zakoljejo kakor backa!… Huuuu!«

Res, taka je bila moja rajnka, dobra in pametna strina. Zdajle, ko to pišem, kakor da jo z očmi gledam in kakor da slišim njeno zlovešče brundanje.

Če bi bila še živa, bi sirota na vsaik način z iskreno obupanostjo našla na tisoče nevarnosti v tejle moji zgodbi: v vsaki frazi, vsaki besedici, vsaki črki. Kar slišim jo, kako duha nekaj hudega in brunda s tistim svojim posebnim glasom:

»Huuuuu!… Prišli bodo žandarji, pa pri priči hajd z njimi!…«

»Huuuu!… pri priči v luknjo!« kakor bi rekla moja rajnka strina. Spominjati se svojih rajnikov, milih in dragih, je lepa stvar in v tem pogledu jaz resnično zaslužim vso pohvalo, toda konec koncev — kakor je nekdo dejal — v kakšni zvezi pa je moja rajnka strina s to zgodbo?

— Če hočem biti odkritosrčen, se sam čudim, v kakšni zvezi bi za vraga mogla biti moja strina z vso to zadevo? V taki zvezi pač kakor je Narodna skupščina s senatom. Toda, vidiš, taka je stvar: kar moraš, pač moraš; pa kdo te bo spraševal, kaj ima sploh kako zvezo in kak smisel? Vsaj pri nas, če nikjer drugod na svetu, je hvala bogu pametna navada, da delamo vse narobe, tako, kakor se ne sme, brez smisla in pameti, kako bi potemtakem smel jaz samo pomisliti, da bi imela v tej deželi, kjer je vse brez smisla, edino tale moja zgodba tako rekoč nekakšen smisel? Tje, če nam je že tako čudovito usojeno — pa naj gre vse, kakor pač gre.

»Huuuu!« bi rekla moja strina.

—

Če pa človek malo natančneje premisli (to je, če je pri nas sploh kaj ljudi, ki se ukvarjajo s takim nevarnim športom), mora dati moji rajnki strini malo globlji pomen.

Pomislite vendar, kakšna traparija se mi je spleteničila v glavi!

V marsičem se mi vsa ta »naša mila in izmučena dežela« zdi podobna moji rajnki strini.

V otroških letih, preden sem začel hoditi v šolo, me je vzgajala moja uboga strina in, kakor se že po sebi razume, kot pametna ženska brez palice, nato pa sem začel hoditi v šolo, kjer so bili od ljudske pa do najvišje šole učni sporedi tako čudoviti, da sem še danes ta dan prepričan, da je sirota strina sedela v Prosvetnem svetu in imela tam kar največji vpliv. Šola je nadaljevala torej vzgojo na isti, način kakor strina, le malo bolj dognano, s šibo.

Šola, priznati moram, mi je bila veliko hujša in težja kakor strina. Nemudoma, že od abecednika dalje, se je začel pouk o tem, kako se je treba obnašati.

»Priden učenec gre iz šole naravnost domov, stopa lepo mirno z nogo pred nogo, gleda predse in ne zija na levo in desno. Ko pride domov, skrbno odloži svoje knjige, poljubi starejšim roko in sede na svoj prostor.«

»Ko gre z doma v šolo, spet prav tako: stopa mirno z nogo pred nogo, gleda predse in ko pride v šolo, odloži svoje knjige, sede mirno na svoje mesto in položi roke na klop.«

Glejte ga učenčka: mirno in šibko drži v desnici svoje knjižice, levico ima prilepljeno k stegnu, obraz zbran, glavo pobešeno k tlom (znanja polni klasek), gleda s tako pozornostjo predse, da mu je lice že malce smešno videti; tako stopa, to se pravi, se premika z nožicami ped za pedjo, se ne ozira ne na levo ne na desno, čeprav vrvi svet na vse strani okrog njega. Noben predmet ne sme in ne more vzbuditi njegovega zanimanja. Tako hodijo tudi drugi otroci, vsa ulica jih je polna, vendar pa niti drug drugega ne vidijo. Tako prihajajo, pravzaprav neslišno husknejo v šolo, sedajo vsak na svoje mesto, polože ročice na klop in sede tako mirno in s takim izrazom na licu, kakor da jih je pripravil fotograf za slikanje. V šoli si zapomnijo vsako učiteljevo besedico ter spet na isti način izginejo iz šole. Glejte, taki bi bili mi, če bi bili popolnoma pridni otroci. Moji strini je bil ta način pouka silno všeč, vendar se nismo mogli docela ravnati po nji. Vsakdo od nas se je pregrešil, ta huje ih ta manj, in zaradi tega je kaznoval učitelj, ki je bil v bistvu dober človek, tega manj in tega huje.

»Prosim, gospod učitelj, ta je tekel na cesti!«

»Klečat!« je razsodil učitelj.

»Prosim, gospod učitelj, ta je gledal skozi okno!«

»Klečat!«

»Prosim, gospod učitelj, ta je klepetal!«

Pljusk po licu.

»Prosim, gospod učitelj, ta je skakal!«

»Brez kosila!«

»Prosim, gospod učitelj, ta je prepeval!«

Spet zaušnica.

»Prosim, gospod učitelj, ta se je žogal!«

»Stat v kot!«

Ne le da je bil naš stari, dobri učitelj tako skrben in je z budnim očesom pazil, da se je preprečilo vsako nesrečna naključje, ki bi se utegnilo pripetiti z našo nepazljivostjo, marveč je tudi za njegovimi ustnimi klofutami takoj prišlo na vrsto pismeno, pametno berilo za mladino. Imeli smo jih na kupe: kakšen »Venček« — izbral ta in ta, pa kakšna »Kitica cvetja« zbral za milo deco ta in ta. Sami lepi naslovi z lepo poučno vsebino.

»Bil je nekoč razposajen otrok, ki je splezal na drevo, pa mu je zdrsnilo, da je padel z drevesa in si zlomil nogo ter ostal tako vse življenje pohabljen.«

»Bil je poreden otrok, ki ni poslušal dobrih naukov, ampak se je podil po cesti in se pri tem močno spotil, pa ga je prepihal mrzli veter, da se je prehladil in ga je huda bolezen vrgla na posteljo. Njegova uboga mamica je mnogo noči prebedela nad njim in jokala. Po dolgotrajni bolezni je otrok umrl in globoko razžalostil svoje dobre roditelje. Tako ne delajo pridni otroci.«

»Drug razposajen deček se je spet potepal po cestah, pa ga je zgrabila divja zver in ga vsega razmrcvarila.«

Po vsaki prebrani poučni zgodbici nam je učitelj pojasnil in razložil njen nauk.

»Kaj ste prebrali zdaj?« je vprašal.

»Sedaj smo prebrali, kako je bil neki malopriden otrok, ki se je samo po cestah potepal in ga je napadla divja zver ter ga razmrcvarila.«

»Česa nas uči ta zgodba?«

»Ta zgodba nas uči, da se ne smemo potepati.«

»Tako je. A kakšen je bil ta otrok, ki se je potepal?«

»To je bil malopriden in slab otrok.«

» A kal delajo pridni otroci?«

»Pridni otroci se ne potepajo, zato jih imajo starši in učitelj radi.«

»Zelo dobro.«

»Bil je spet drug otrok, ki je sedel v sobi poleg okna in je drug otrok s svojo fračo meril na goloba s kamenjem, a ga ni zadel. Golob je veselo odfrčal, kamen pa je udaril v okno, razbil šipo in zadel prvega otroka v oko, da mu je izteklo in je ostal za vse čase brez očesa!«

»Kakšen je ta otrok, ki je sedel v sobi pri oknu?«

»To je malopriden in slab otrok!«

»Česa nas uči ta zgodba?«

»Zgodba nas uči, da ne smemo sedeti pri oknu, ker počno to samo slabi in poredni otroci.«

»A kaj počno dobri otroci?«

»Dobri otroci ne sede v sobi, kjer so okna!«

Vsako zgodbico smo tako lepo razložili in izvedli iz nje koristen nauk, kako se morajo obnašati pridni in ubogljivi otroci.

Dobri otroci ne hodijo, ne dirjajo, ne klepetajo, ne plezajo po drevju, ne jedo sadja, ne pijejo mrzle vode, se ne potikajo po gozdovih, se ne kopljejo in — kdo neki bi mogel našteti vse to. Na kratko povedano, bili smo čisto preplavljeni s takimi modrimi in koristnimi nauki in smo vsi kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj lesen in nepremičen. Bolj ali manj smo bili vsi pridni in ubogljivi otroci in smo poslušali in si dobro zapomnili nasvete svojih starejših.

(naslednja stran)