(prejšnja stran)

Naslednji dan sem obiskal policijskega ministra.

Pred ministrstvom mrgoli množica oboroženih fantov s čemernim izrazom, polnim nejevoljnosti, ker že dva-tri dni niso pretepali državljanov, kakor je to navada v tej strogo ustavni deželi.

Vsi hodniki in čakalnice so bile natlačene z ljudmi, ki so želeli k ministru.

Kdo vse ni bil tu med njimi! Nekateri so bili elegantno oblečeni, s cilindri na glavi, nekateri spet raztrgani in zamazani, drugi pa v nekakih pisanih uniformah s sabljami ob bedrih.

Nisem se maral takoj priglasiti ministru, ker sem želel, da bi se malo pogovoril s temi raznovrstnimi ljudmi.

Najprej sem se zapletel v pomenek z nekim gosposkim mladim človekom in ta mi je rekel, da je prišel prosit za državno službo pri policiji.

»Kot je videti ste šolan človek; gotovo boste prècej dobili državno službo?« sem vprašal.

Mladi človek se je zdrznil ob tem mojem vprašanju in se boječe obrnil okrog sebe, da bi se prepričal, ali je kdo slišal in postal pozoren na moje vprašanje. Ko je videl, da so vsi zatopljeni v svoje pomenke, pretresajoč svoje lastne težave, se je oddahnil, nato pa mi je dal z glavo znamenje, naj govorim tiše, ter me previdno potegnil za rokav, da sva stopila malo v stran, proč od drugih.

»Ste tudi vi prišli iskat službo?« me je vprašal.

»Ne jaz sem tujec, potnik. Rad bi govoril z ministrom.«

»Zato govorite tako na ves glas, da bom kot šolan človek prècej dobil državno službo!« je dejal šepetaje.

»Kaj se ne sme tega reči?«

»Sme, a meni bi škodovalo.«

»Kako škodovalo, zakaj?«

»Zato, ker v naši deželi v tej stroki ne marajo šolanih ljudi. Jaz sem pravni doktor, a to in ne smem nikomur povedati: kajti če bi minister zvedel, ne bi dobil službe. Neki moj tovariš, prav tako šolan, je moral, ko je hotel dobiti službo, predložiti potrdilo, da ni nikdar študiral in da tudi ne misli študirati — pa je dobil službo in sicer takoj prav čeden položaj.«

Govoril sem še z nekaterimi in med ostalimi tudi z nekim uniformiranim uradnikom, ki se mi je pritoževal, češ da se zmerom ni dobil povišanja, čeprav je že petorico ljudi, ki pripadajo opoziciji, napravil krivo veleizdaje.

Potolažil sem ga zaradi strašne krivice, ki se mu godi.

Nato sem govoril z nekim bogatim trgovcem, ki mi je veliko pripovedoval iz svoje preteklosti; od vsega tega pa sem si zapomnil samo to, kako je vodil pred nekaj leti prvi hotel v nekem manjšem mestecu in kako je trpel zaradi politike, ker je bil za več sto dinarjev oškodovan; mesec dni pozneje » pa, ko so prišli na vlado njegovi ljudje, je dobil dobre dobave, s katerimi je zaslužil velik kapital.

»Medtem pa,« je dejal, »je kabinet spet padel,«

»In torej ste morali znova trpeti?«

»Ne, umaknil sem se iz politike. Res je, da sem spočetka z denarjem pomagal našemu političnemu listu, a volitev se nisem udeležil in se tudi nisem močneje uveljavljal v politiki. Od mene je tudi to dovolj. Drugi še toliko niso storili… A politika me je pošteno zdelala. Kaj bi se človek pehal vse življenje! Zdaj sem prišel prosit gospoda ministra, naj me na prihodnjih volitvah izvoli ljudstvo za narodnega poslanca.«

»Pa saj menda ljudstvo samo voli?«

»Saj, kako bi vam dejal?… Seveda, ljudstvo že voli, tako je po ustavi; a navadno je izvoljen tisti, ki ga hoče policija.«

Ko sem se tako porazgovoril z občinstvom, sem pristopil k fantu in mu dejal:

»Želel bi, da me sprejme gospod minister.«

Fant me mrko pogleda, ponosno, z nekim zaničevanjem, in pravi:

»Počakaj! Saj vidiš, koliko ljudi čaka tu?!«

»Jaz sem inozemec, potnik, in ne morem odlagati!« sem rekel vljudno in se poklonil fantu.

Beseda inozemec je vžgala in fant je kakor vrtoglav pri priči planil v ministrovo pisarno.

Minister me je nemudoma ljubeznivo sprejel in mi ponudil stol, naj sedem, ko sem mu že pred tem, kot se razume, povedal, kdo sem in kako se pišem.

Minister je bil dolgopet suh človek z grobim surovim izrazom na licu, ki je odbijal, čeprav si je prizadeval, da bi bil čim ljubeznivejši.

»No, kako vam ugaja tu pri nas, gospod?« me je vprašal minister in se nasmehnil mrzlo in ne od srca.

Izrazil sem se s kar največjim priznanjem o deželi in ljudstvu, nato pa dodal:

»A prav posebno moram čestitati tej prekrasni deželi na modri in pametni upravi. Človek kratkomalo ne ve, kaj bi prej občudoval!«

»Thè, lahko bi bilo še bolje, a trudimo se pač, kolikor moremo!« reče on samozavestno, zadovoljen z mojim poklonom.

»Ne, ne, gospod minister, brez laskanja, boljšega si ne bi moglo želeti. Ljudstvo je, kot vidim, hudo zadovoljno in srečno. V teh par dneh je bilo že toliko proslav in parad!« sem dejal.           –

»Tako je in v tem narodnem navdušenju je nekaj moje zasluge, ker se mi je posrečilo spraviti v ustavo razen vseh svoboščin, ki so dane ljudstvu in mu popolnoma zajamčene, še tole točko:

»Vsak državljan mora biti v deželi Strádiji navdušen in vesel ter radostno s številnimi deputacijami in depešami pozdravljati vsak državni dogodek in vsak vladni ukrep,«

»Vem, a kako se da to izvesti, gospod minister?« sem vprašal.

»Prav lahko, ker se mora pač vsakdo pokoriti deželnim postavam!« odgovori minister in napravi važen, dostajanstven obraz.

»Lepo«, pripomnim, »kaj pa, če je to kaka neugodna zadeva za ljudstvo in za njegove interese, kakor tudi za deželne koristi? Glejte, kakor na primer tisto, kar sem zvedel včeraj od gospoda ministrskega predsednika, da je na severu zaprt izvoz svinj; s tem bo utrpela dežela velikansko škodo, kot je videti.«

»Tako je! A to je moralo biti, zato pa bodo danes-jutri spet prišle vse mogoče deputacije iz vseh delov Strádije in čestitale ministrskemu predsedniku za tako modro in taktično vodstvo politike s to sosednjo in prijateljsko deželo!« je dejal minister navdušeno.

»Prekrasno je to in tako modro ureditev si je mogoče samo želeti in jaz sem tako prost, da vam kot inozemec odkrito čestitam za ta genialni odlok, ki je bil uzakonjen po vaši zaslugi in ki je osrečil deželo ter odstranil vse skrbi in nadloge.«

»Tudi če bi ljudstvo nemara malo pozabilo glede izpolnjevanja svoje zakonske dolžnosti, sem jaz za vsak primer, upoštevaje tudi ta najhujši primer, že pred tremi dnevi razposlal zaupen razpis vsem policijskim oblastem v deželi ter jim strogo priporočil, da pride ljudstvo zaradi tega primera v čim večjem številu čestitat ministrskemu predsedniku.«

»A če se čez kak dan spet odpre izvoz svinj, kaj mislite potem?« sem vprašal vljudno in radovedno.

»Nič bolj priprostega: poslal bom drug zaupen razpis, v katerem bom prav tako odredil policiji, naj oskrbi, da ljudstvo spet pride v čim večjem številu čestitat. Res gre to spočetka malo težavno; polagoma pa se bo ljudstvo privadilo in samo prihajalo.«

»Tako je, prav imate!« sem rekel presenečen nad tem ministrovim odgovorom.

»Vse se lahko napravi, gospod moj, če le človek hoče in če vlada sloga. Mi v kabinetu pomagamo drug drugemu, da se naredbe vsakega člana vlade kar se da natanko izpolnjujejo. Glejte, prav danes mi je prosvetni minister poslal svoj razpis, da bi ga tudi jaz podprl in odredil vsem policijskim organom v področnem mi ministrstvu, naj se strogo drže tega razpisa prosvetnega ministra.«

»Kakšna vazna stvar, če smem vprašati?«

»Zelo važna. Naravnost neodložljiva; in jaz sem že napravil potrebne korake. Glejte, prosim,« reče in mi da polo papirja v roko.

Pričel sem brati:

»Opaža se, kako se pričenja z vsakim dnem čedalje bolj pačiti jezik v našem narodu in da so se nekateri državljani celo tako daleč spozabili, da so, pozabljajoč zakonsko odredbo, ki se glasi: »Noben državljan ne sme kvariti narodnega jezika niti ne spreminjati besednega reda v stavkih ter uporabljati posamezne oblike, ki bi bile v nasprotju s predpisanimi in utrjenimi pravili, katere predpiše posebni slovničarski odbor,« pričeli celo besedo gnev na žalost z vso drznostjo in brez vsakega sramu — izgovarjati kot gnjev. Da se v prihodnje ne bi več dogajali taki nevšečni pojavi, ki utegnejo imeti jako resne posledice za našo milo domovino, vam odrejam, da s silo oblasti zavarujete besedo gnev, katero so v toliki meri popačili, in da kaznujete strogo po zakonu vsakogar, ki bi to ali kako drugo besedo ali kako besedno slovnično obliko svojevoljno spreminjal, ne oziraje se na jasna zakonska določila.«

»Pa kaj se take stvari kaznujejo?« sem vprašal strmeč od začudenja.

»To se razume, ker to je že resnejša stvar. Za tak primer se krivec kaznuje — če se njegov pogrešek dokaže s pričami — z deset do petnajst dni zapora.«

Minister je malo pomolčal, nato pa nadaljeval:

»Treba je, da premislite to, gospod! Ta zakon, po katerem imamo pravico kaznovati vsakogar, kdor nepravilno uporablja besede in dela slovnične napake, je neprecenljive vrednosti tudi še s finančnega in političnega stališča. Samo pomislite, pa se vam pokaže pravilno gledanje na stvar.«

Poskušam se poglobiti v misli, a nikaka pametna ideja mi ne pride na um. Čim bolj sem premišljal, tem manj sem razumel smisel ministrovih besed, čedalje manj sem pravzaprav vedel, o čem mislim. Medtem ko sem se mučil z brezuspešnim poskusom, misliti o tem čudnem zakonu v tej še bolj čudni deželi, me je minister gledal z nasmehom posebnega zadovoljstva, da inozemci še od daleč niso tako prebrisani, tak domiseln rod, kakor so ljudje v stradijski deželi, ki si znajo izmisliti nekaj tako pametnega, kar bi kje drugje veljalo zg pravo norost.

»Tak se res ne morete domisliti?!« reče z nasmehom in me izpod oči vprašujé pogleda.

»Oprostite, a res ne morem.«

»Ej, glejte, to je najnovejši zakon, ki je velike vrednosti za deželo. Najprej in predvsem se kazni za take prestopke plačujejo v denarju, in tako ima dežela kaj čeden dohodek, ki ga porablja za kritje deficita, ki ga najde v blagajnah načelnih prijateljev, ali pa za dispozicijski fond, iz katerega se nagrajajo pristaši vladne politike; drugič, ta zakon, ki je tako naiven na pogled, lahko vladi veliko pomaga pri volitvah ljudskih poslancev, da si s pomočjo še drugih sredstev nabrenka potrebno večino v skupščini.«

»A rekli ste, gospod minister, da ste dali z ustavo ljudstvu vse svoboščine?«

»Tako je. Ljudstvo ima vse svoboščine, samo da jih ne uporablja! Pravzaprav imamo mi, kako bi vam rekel, nove svobodoumne zakone, ki bi morali veljati, a porabljamo nekako iz navade, — a tudi prostovoljno, da veste, — rajši stare zakone.«

»Pa zakaj ste potem sprejeli nove zakone?« sem se ga drznil vprašati.

»Pri nas je že taka navada, da se zakoni čim pogosteje spreminjajo in da jih imamo kar največ. V tem smo prekosili ves svet. Samo v zadnjih desetih letih je bilo predloženih petnajst ustav, od katerih je bila vsaka po trikrat uveljavljena, razveljavljena in nato na novo sprejeta, in tako nismo mogli ne mi ne državljani ločiti in vedeti, kateri zakoni so veljavni in kateri ne… Po moji sodbi, gospod, leži v tem dovršenost in kultura neke dežele!« je pristavil minister na kraju.

»Imate prav, gospod minister, in inozemci vas morajo samo zavidati za tako modro ureditev.«

Kmalu nato se poslovim od gospoda ministra in odidem na cesto.

(naslednja stran)