Do pred nekaj leti je že živel ded Mijat, kakor smo ga klicali vsi v naži vasi, pa tudi po vsej okolici. Kar se je zdelo mena kot fantičku nekaj čudnega, je bilo to, da so ga s priimkom ded Mijat klicali tudi starci s sivimi lasmi, ki so pravili, da pomnijo deda Mijata kot starega človeka, že odkar se ga spominjajo. Jaz se ga spominjam že kot otrok, ko sem hodil v važko ljudsko šolo. Njegova hiža je bila blizu šole, in kakor da ga zdajle gledam, kako stopa počasi po poti mimo šole. Visok, krepak, dolgih sivih brkov, dolgih sivih las skoraj do ramen, z obrito brado, z dolgimi sivimi obrvmi, ki mu malone pokrivajo oči, stopa počasi, z dolgim korakom, a z vzravnanim životom. Stopa in kadi iz dolgega, črešnjevega čibuka, ob boku mu stalno visi kresilo, na prsih pa ima preko ramen obešeno staro usnjeno tobro in v nji tobakov mehur iz posušenega mehurja, kremen in se nekatere najpotrebnejše, stvari. Njegova hiša je bila trdna, mnogoštevilna, štela je nad petdeset družinskih udov. Nemara se iz spoštovanja do deda Mijata niso porazdelili, ker se je družina prècej po njegovi smrti razkropila v nekaj hiš.

Čeprav ni bil ded Mijat pismen, je vendar cenil šolo in uk kakor kako svetinjo in je z veseljem gledal, kako zna že vsak otrok brad knjige in pisati pisma, kar je bilo za njegove mladosti prava redkost, in je mlajšim svetoval, naj pošiljajo svoje otroke v šolo v uk. Kdaj pa kdaj je sedel k ognjišču, si prižgal čibuk, zakolobarile so goste plasti dima skozi sive, okrog ust orumenele brke in otroci so mu prebirali junaške pesmi; ali pa je sam pripovedoval o bojih in junakih iz ustanka. Ko je izbruhnil prvi ustanek, je bilo njemu pet let, v drugem ustanku pa je bil že v bojih. Pogosto se mu je sredi pripovedovanja o onih težkih dneh, o poginulih junakih in hudih bridkostih zakotalila solza po nagubanih licih, pa je vzel gusle, potegnil preko strun, zadrhteli so tožni glasovi in zatrepetal je bolesten, onemogel starčevski glas:

»Ko hoteli so se v zemlji,
v zemlji srbski dvigniti k prevratu…«

–

Nekoč, a to je bilo že kake dve-tri leta pred njegovo smrtjo, je rekel ded Mijat v nekem pomenku z učiteljem:

»Čudno je to, učitelj, danes je svoboda in so pismeni ljudje pa šole in vse, ljudje pa so čedalje slabši!…« Pri teh besedah se je ded Mijat globoko zamislil, tožno zmajal z glavo in zavzdihnil.

Učitelj mu ni odgovoril.

Po krajšem molčanju je ded Mijat spet povzel:

»Glej, dečko moj, jaz bom kmalu umrl, a vendar bi rad še videl, kako se uče otroci v šoli in kaj počnó tam.«

»Lejte, ded Mijat, čez tri dni bodo šolski izpiti, pridite poslušat te skušnje!« ga je prisrčno povabil učitelj.

In ded Mijat je obljubil, da pride.

–

Izpit je bil, kakršni so pač izpiti: otroci umiti, lepše oblečeni kakor po navadi, sede otrplo na svojih mestih z izrazom strahu na licih, ker je prišel nadzornik, ta »bavbav«, s katerim jih je učitelj celo leto strašil. Nadzornik, resen, namrgoden, je važno sedel za mizo, ki je bila nalašč zaradi njega pogrnjena s čistim prtom in s šopkom cvetlic v vazi. Njegov obraz je bil dostojanstven, in ko je preletel šolske zvezke, jih je prelistal s tako važnim in zamišljenim izrazom na licu, da bi človek mislil, da rešuje kakšne zapletene znanstvene probleme. Otroci so strmeli vanj z izgubljenimi očmi, vsi prestrašeni in na vsakem njihovih obrazov kakor da se je bralo: »Uuuh, kako grooozen je!«

Tudi učitelj sam je bil preplašen in spremenjen, kakor bi pričakoval sodbe, od katere je odvisna njegova glava, toda poleg strahu se je še mučil z važnim vprašanjem: »Ali je gospod nadzornik filolog ali naravoslovec?« — kajti od tega je bilo odvisno, katero smer bo ubral pri izpraševanju, pa seveda tudi uspeh, šolski odbor, sestoječ iz petih vaščanov, se je zresnil in kakor bi pregledoval in ocenjal, »kako se je šolnik potrudil.« Starši otrok so sedeli ob kraju na stolih in poslušali uspehe znanja svojih otrok.

Izpit je šel svoj normalni tek.

Vstopil je ded Mijat. Otroci in vaščani so vstali. Nadzornik je jezno zamahnil otrokom, naj sedejo in ne motijo pouka. Dedu Mijatu so odstopili najboljše mesto, on pa je sedel ter s strahom in spoštovanjem ogledoval po stenah pisane slike s kačami, kravami, pticami ter drugimi živalmi božjimi, pa nato računalo, tablo, mape in nato je zagledal na neki mizici poleg sebe prgišče soli, palico žvepla, košček železa, konček jekla, nekšno kamenje in še druge take vsakdanje reči.

Vse, kar je ded Mijat videl v šoli, ga je navdajalo s prav takim navdušenjem kakor tedaj, ko je prvič videl železnico.

Prav ta hip, ko je sedel ded Mijat na stol, je poklical nadzornik enega izmed učencev.

»Vprašujte iz istega predmeta,« je rekel nadzornik učitelju dostojanstveno ter zavzel pozo in izraz globoke, važne pazljivosti.

»No, povej nam, Milan, kaj veš o ovci. Samo pazi in počasi govori, ne boj se, saj to dobro znaš.«

Otrok je izbuljil oči, malo iztegnil vrat, pogoltnil vase slino, pogledal s strahom nadzornika ter z zvonkim glasom zapel:

»Ovca (tu je spet pogoltnil slino vase, se malo vzpel na prste in pel dalje)… Ovca — ima glavo.«

»Prav dobro!« je rekel učitelj.

Nadzornik je v znamenje odobravanja pokimal z glavo.

Otrok se je malo zmedel, ker ni vedel, kaj pomeni ta gib nadzornikove glave, in nadaljeval:

»Ima glavo, vrat, trup in ude; na vratu ima lepo dolgo dlako, ki se imenuje griva…«

»Pazi, ne govori tja v dan!« je rekel učitelj z malo strožjim glasom.

»Kaj še nikoli nisi videl ovce, tepec!« je jezno kliknil otrokov oče s svojega stola in drugi gostje so se zasmejali.

»Prosim goste, da se ne vmešavajo!« je pripomnil nadzornik.

»Ampak, prosim te, gospod, to je moj otrok, vsak dan ti pase ovce, zdaj pa pravi, da ima grivo. Kaj pa ste napravili iz otroka v šoli?!«

Otrok je bušil v jok.

»Pazi vendar, zakaj se motaš, saj znaš vse to tako lepo povedati«, je dejal učitelj in ga pobožal po glavi, čeprav bi ga najrajši udaril.

Otrok pa je še bolj zmedeno nadaljeval ter pričel mešati vso »učenost«:

»Ovca je naša domača žival, ki ima glavo in na glavi pošto, telegraf in okrožno sodišče.«

»Kaj pa govoriš. Ovca! Razumi: Ovca!« je rekel učitelj in ves zadrhtel. »Kakšna pošta se ti meša sem!«

»Ima glavo, kjer se zbira narodna skupščina!«

»Pazi, pravim, drugače te zapodim v klop!«

»To je naša roparska žival; ima dva izvira, en pritok izvira na Goli planini, drugi pa… Oba se združita pri Stalaču in tečeta na sever…«

»Kaj si znorel danes!« je zavpil učitelj.

»To je naša koristna rastlina, ki dozori jeseni in daje sladek sad, ki je ovit s kožnato lupino in rodi slepe mladiče ter se vsako leto levi.«

»V klop!« je srdito zavpil učitelj in si obrisal s čela kakor grah debele znojne kaplje.

Skušnja se je nadaljevala z izpraševanjem drugih učencev.

Ded Mijat se je spremenil v zgolj sluh in je strme poslušal, kaj vse vprašujejo otroke, on pa je vse to kot otrok vedel tudi brez šole.

Slišal je, da svinja rada žre žir in da ima glavo in štiri noge, da se pravi mladiču pujs, samici svinja in samcu prašič. Prav tako je slišal, da ima vol glavo, štiri noge in rep, da prežvekuje, se pase s travo in vleče voz, od krave pa da dobivamo slastno mleko; da volovsko meso jemo in da porabljamo kožo za obutev. Slišal je še, da ima sol slan okus, da je bela in sprejema vlago vase (se ovlaži), da je jeklo trdo in da delamo iz njega nože, kose itd.

Pa še tega kak otrok ni vedel povedati. Neki učenec je rekel celo, da si spleta konj svoje gnezdo na visokem drevju in da se hrani s hrošči, drugi pa je dvignil roko in povedal, da žre konj seno, se pase na travi in da žre tudi oves, da ne prežvekuje, in je še povedal, da vleče voz in da se porablja tudi za ježo.

»Vidite, kdor v šoli pazi in ne zija okrog sebe, se nauči svoje naloge in jo zna!« je dostavil učitelj veselo.

Nato je moral ded Mijat poslušati o hruškah, višnjah, jabolkih, slivah in o raznovrstnem drevju. Kje raste katero, kakšen sad rodi, za kaj nam rabi; poslušal je ded Mijat in se po malem čudil, od kod ve on vse to brez šole bolje kakor pa ti otroci.

Prešli so na srbski jezik v četrtem razredu.

Nadzornik je poklical enega boljših.

»Naj kaj bere ali pa na pamet pove kako pesem?«

»Pesem?… lahko.«

»Katero pesem znaš?«

»Znam ,Pohod na Kosovo’.«

»Daj, povej!«

»Ko je zjutraj zora zazorila,
sinil dan in je zagrelo sonce,
se je širom mestna dver odprla,
prikorakala v oddelkih vojska.
Vsi konjiki z bojnimi so kopji.«

»Dovolj!« mu seže v besedo nadzornik.

Ded Mijat se je malo ogrel, ker mu je bila pesem mila, zato se je namrgodil, ko jo je nadzornik prekinil.

»Povej mi, kakšna beseda je s kopji?« je vprašal nadzornik.

»S kopji, to je samostalnik, obče ime.«

»Prav dobro!«

»A kateri sklon?«

»S kopji je samostalnik v šestem sklonu množine, prvi sklon ednine pa se glasi kopje in se sklanja po četrti vrsti.«

»Lepo, a zdaj mi povej še, kakšna besedica je tisti ko? ,Ko je zjutraj zora zazorila’, tako si začel pesem. Torej, kaj je ta ko?«

»Ko, to je prislov.«

»A kaj so prislovi?«

»Prislovi so besede, ki se dostavljajo glagolom in določajo kraj, čas in način, kje, kako in kdaj se dogaja glagolsko dejanje.«

»Zelo lepo! Pa je bil v stavku kak glagol?«

»Bil, to je glagol zazorila, od glagola zazoriti.«

»Prav dobro, idi v klop, zdelal si.«

»Naj nadaljuje pesem Milivoj Tomić!« je poklical nadzornik.

»Boško Jugović je vsem na čelu,
v častem zlatu ves, na konju ričku.«

»E, čakaj: v čistem zlatu ves. Ves, kakšna beseda je to?«

»Ves ali cel, to je zaimek.«

»Nadaljuj!«

»Prapor s križem vase ga zagrinja,
brate moj, vsa tja do konja rička.
Na zastavi jakolko je zlato,
a na jabolku so zlati križi,
s križev pa vijó se zlate rese
in opletajo po hrbtu Boška.«

»Dovolj!« je rekel učitelj. »Povej mi, kakšna beseda je to opletajo?«

»Opletajo, to je glagol od opletati.«

»Kateri čas?« je vprašal nadzornik.

»Opletajo, to je sedanji čas.«

Ded Mi jat je začel že zlovoljno godrnjati, ker so prekinjali pesmi, ki so mu ugajale edino od vsega, kar so se učenci učili, in mu niso dovolili, da bi jih cele užival.

Naslednji, ki so ga poklicali, je nadaljeval:

»Carica se Milica približa,
pa za uzdo zgrabi konja rička,
in objame brata okrog vrata:
»Boško Jugović, aj, brat moj mili,
tebe car je meni v dar poklonil
in tako sporoča ti in pravi,
da izroči prapor, kamur hočeš,
in da z mano v Kruševcu ostani,
da mi vsaj en ljubljen brat ostane!«
Boško Jugović pa dé in pravi:
»Pojdi, sestra, v svoje bele dvore,
vendar pa jaz k tebi ne bi krenil,
nad dal iz rok zastave s križem,
če mi car pokloni…«

»Dovolj!« ga je ustavil učitelj. »Kakšna beseda je mi? ,Če mi car pokloni’«…

Ded Mijat je planil s svojega sedeža, njegova sivi lasje so zavihrali in izpod silnih trepalnic so v ognju zasijale oči, ko je kliknil:

»Zakaj pa ne pustil otroka, ti ničè, da bi povedal do kraja to lepo pesem in ga zafrkuješ s praznimi marnjami?«

Učitelj se je nasmehnil na to pripombo deda Mijata in šepnil nadzorniku nekaj na uho, ta pa je dejal:

»Mora se tako, stari, tako je po učnem načrtu.«

»Če se mora tako, potem vrzite te vaše učne načrte v kot in zaprite vse šole, da ne bodo otroci mlatili prazne slame. Ta vaš načrt je zmešal otrokom glave, da zdaj ob vsem svojem šolanju ne vedo, kaj žre konj in to so vedeli že, le preden so začeli v šolo hoditi. Če je ta načrt tak, je bolje, da ni niti njega niti šole, marveč da gredo kot slepci po svetu in pojo one naše stare pesmi in junake, kakor za moje mladosti, in mi tedaj nismo bili slabši.«

Te besede je spregovoril ded Mijat z globoko bolečino, z drhtečim glasom. Hotel je še nekaj reči, namesto tega pa je sunil z rokami od sebe, iz prsi se mu je izvil globok vzdihljaj, obrnil se je k vratom in žalostno majaje z glavo krenil iz šole, kjer so ostali gostje in učitelj in otroci v popolni tišini, osupli od začudenja.

»Boga mi, pametno pravi ded Mijat, moder starokopiten mož je. Tudi jaz glasujem za slepce!« je polglasno rekel zase neki kmet, kateremu je glasovanje prešlo že kar v meso in kri, ter s tem pretrgal težko, globoko tišino.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)