Архива | Хумор и сатира RSS for this section

Mrtvo morje (4/5)

(prejšnja stran)

Naslednji dan je poslal načelnik vladi šifrirano obvestilo o včerajšnjem političnem zborovanju. Poročilo se je glasilo:

»V mojem okrožju se je pojavila močna politična struja nasprotnikov današnje vlade. Gibanje zavzema čedalje širši in večji obseg, tako da se že bojim, da se ne bi sprožilo vprašanje obstoja današnje dinastije. Uporabil sem vse ukrepe, kar sem jih mogel, in vsa sredstva, s katerimi sem razpolagal, da preprečim to zlo: a ker se je to opozicionalno, pravzaprav revolucionarno gibanje pojavilo s hudourniško naglico, so bili vsi moji poskusi zaman in revolucionarji so se včeraj popoldne nasilno zbrali v velikanskem številu na zborovanje. Iz njihovih ostrih in drznih govorov sem sprevidel, da imajo anarhistična načela in da na skrivaj za trdno pripravljajo vstaje in prevrat deželi. Naposled se mi je po mučnih in težkih naporih komaj posrečilo, da sem zborovanje razgnal, ker je grozila velika nevarnost, potem ko je eden izmed njih zagrozil celo, da bodo vrgli monarhijo in uvedli republikanski vladni sistem.

V prilogi spoštljivo pošiljam pod ./. gospodu ministru seznam najnevarnejših oseb (tu je bil kot kolovodja naveden oni posebnež, ki pije mlečno kavo, nekako osladkano vodo, kali, nato pa še tisti trije, ki so bili za kavo) in prosim navodila, kaj naj nadalje podvzamem v teh za našo deželo tako važnih in usodnih okoliščinah.«

Načelnik je po tako velikih uslugah, ki jih je napravil državi in državni upravi, takoj dobil odlikovanje in višji čin. Vsi tisti opozicionalci so mu prišli čestitat in s tem se je zadeva končala.

Po končanem zborovanju sem vprašal nekoga:

»Mar pri vas v resnici ni ljudi, ki bi se pečali s politiko?«

»Imeli smo tudi take.«

»Pa?«

»Nič… Budalosti!«

»Zakaj budalosti?«

»Dajte no, prosim vas: kdo pa bi se ukvarjal s politiko?!… Saj je nekdo poskusil!«

»In kaj je napravil?«

»Norec! Kaj pa naj bi napravil?!… Saj ga vsi poznamo: vemo, kdo je, od kod je, čigav sin je in kaj doma jé. Oče mu je bil mojster, a zadnji človek, on pa je šel v šole, se klatil po svetu nekje, se vrnil in mi pričel takole govoriti: to je treba tako, to spet tako, pa kaj vem kakšna ureditev, pa zakoni, pa ustava, pa državljanske pravice, pa svoboda zborovanj, pa volitve… Ovbe no, prosim vas, saj se mu je vedno nekaj bledlo!«

»In kaj ste mu rekli vi?«

»Nič! Kaj pa bi mu rekel? Gledal sem ga in se mu smejal. Saj ga poznam; saj še koščka poštenega kruha nima, pa tudi njegovega očeta in družino poznam. In ta naj mi pripoveduje, kaj je ustava in svoboda?!«

»Nemara pa mož ve to?!« sem rekel.

»Nikarte no, prosim vas, če nikogar, poznam njega, koliko tehta.«

»A kaj je počel?«

»Kaj pa bi počel?!… Neke knjige je prebiral, dirjal iz mesta v mesto, agitiral nekaj, nekaj jih je zbral okrog sebe, sklical nekaj shodov. Zgrabili so ga, vtaknili v luknjo in ga na vse načine preganjali. Rekel sem mu nekoč: ,Kaj se le tako ženeš in tako otročje dereš, namesto da bi se brigal za svoje opravke. Saj vidiš, kakšen norec si!’«

»Kaj pa so drugi rekli?«

»Pokali so od smeha. Ko je prišel iz ječe in so ga videli na cesti, je šele bruhnil gromovit krohot.«

»Si zdaj našel ustavo?« ga je vprašal nekdo in vsa ulica v smeh.

»Jojme, tolikšne šale niso zbijali še z nikomer nikoli. Nekoč smo malone po tleh počepali od smeha. Še dandanes mu je ostal priimek Tomaž Ustava!« mi je rekel tisti človek in se tako zasmejal, da so mu stopile solze v oči.

»In kaj je bilo ž njim?«

»Propadel je siromak. Nima niti kolikor je pod nohtom črnega, državne službe pa mu tudi niso dali… Budalo. Vsi njegovi sošolci imajo tako lepe položaje, on pa kar tako. Nihče mu ni kriv. Saj je res, da ga hvalijo, da je bil od vseh najpripravnejši in najinteligentnejši, vendar pa nekak zanesenjak. Nič ni hujšega na svetu, kakor če si človek ubije kake muhe v glavo. Vtepel si je, da bo nekaj popravil. Vsemu svetu je prav, on pa hoče nekaj posebnega, kakor da ga ne bi poznali. Siromak!…«

»Kaj pa zdaj dela?«

»Seveda, zdaj se je spametoval, a je prepozno! Ozdravili smo ga muh, dokler pa je bil trčen, ni mogla oblast ničesar opraviti z njim. Mi pa smo pričeli uganjati prave komedije, tako da so ga še šaljivci jeli posmehljivo klicati z ,Ustavo’. Počeli smo tako danes, tako jutri in ljudje so začeli uganjati burke z njim, kamor koli je prišel, kjer koli se je ustavil. Boril se je, boril, pa omagal… Hudo mi je za reveža! Saj ni bil napak človek!… Zdaj je pameten, resen človek, se ne zaletava več kakor prej. Umaknil se je čisto sam zase in se tudi z malo kom druži. V bedi živi, vendar pa mu mnogi pomagajo. Vsem se nam smili, toda sam si ie kriv…«

»Kako pa so zdaj ljudje z njim?«

»Lepo!… Nihče se mu ne posmehuje, ljudje ga imajo radi; a reveža tudi zares pomilujemo!«

Nekaj se mi je priljubilo v tej deželici, da bi čim dlje živel v nji. Tudi seznanil sem se z mnogimi. Krasni ljudje! Mirni, tihi, krotki kakor golobčki. Jedo, pijó, dremljejo, se po malem brigajo za svoje opravke. Z eno besedico: srečni ljudje. Nič jim ne moti globokega miru, nihče jim ne kvari harmonije, nikak vetrc ne vzburkava mirne, nepremične gladine postane pozelenele močvirne vode, če bi smeli družno te v resnici srečne deželice primerjati z njo.

Od doma iz Srbije sem prinesel trohico misli in trohico oguljenih idealov, kar sem jih podedoval po naših starih: pa tudi to se je malone razpršilo v tej deželici, in tako sem se kakor hipnotiziran predal sladkemu dremanju in mi je začelo to prijati. Tedaj sem uvidel, da imamo tudi mi Srbi zelo močno nagnjenje za to, da postanemo nekega dne tak srečen narod in v tem nam uspešno pomagajo naše domače razmere same.

Tako so potekali dnevi mimo, neslišno, mlahavo, dokler se ni lepega dne podrlo ravnotežje družbene harmonije.

Neki mlad človek je obelodanil zbirko svojih pesmi.

Pesmi so bile lepe, polne globokega, iskrenega čustva in idealov.

Vsa družba je sprejela zbirko z nezadovoljstvom. Nihče je ni bral, je niti ni maral brati; toda komur koli je prišla v roke, je pri priči napravil kisel obraz, pobrskal po listih na dveh treh mestih in jel otipavati liste, kakor bi ugotavljal kakovost papirja, odrinil knjigo od sebe kakor kakšno najbolj zoprno stvar na svetu, obrnil z zaničevanjem glavo v stran in strupeno spregovoril:

»Pesmi!… Prava reč!…«

»Kdo ve? … Morda pa se vmes lepe stvari?!« bi pripomnil kdo pri takem pomenku.

Prvi pa se prekriža, presede na stolu in z izrazom pomilovanja na licu premeri svojega tovariša in zmaje z glavo ter šele nato izusti:

»Saj si res večji norec kakor pa ta, ki je napisal te otrobe!« Pri tem sune s konci prstov knjigo se dalje od sebe s takšnim izrazom na licu, kakor da se je dotaknil nečesa nečistega, umazanega, nato pa pravi:

»Ko že tako govoriš, pa si knjigo prebral?«

»Nisem je.«

»In?!«

»Saj ne trdim, da je dobra, pravim samo: mogoče je dobra!… Pa ti, si jo ti prebral?«

»Jaz?« besno klikne prvi, kakor da je užaljen nad tem vprašanjem.

»Ti!«

»Jaz?« ponovi ta svoje vprašanje še srditeje.

»Ti seveda; koga drugega pa vprašujem?!«

Oni se prekriža, skomizgne z rameni in razprostre roke, kakor bi hotel reči s tem: »Bog nam pomagaj, kaj sprašuje ta človek!« glasno pa ne črne niti besede, marveč samo z nekim začudenjem na obrazu motri svojega tovariša.

»Kaj pa se križaš? Vprašal sem te: ali si bral to knjigo pesmi ali je nisi? Kaj pa je čudnega v tem?«

Prvi se spet prekriža in šele čez čas pristavi:

»Jaz pa vprašam zdaj tebe: ali si iz uma ali nisi?«

»Kakšne marnje! Ne razumem te.«

»Tudi jaz tebe ne.«

»Kaj pa naj razumeš in kaj neki se tako neumno čudiš?… Vprašam te: ali si bral knjigo?«

»In jaz vprašam tebe: ali si še pri pameti?« začne spet prvi, nato pa vzame knjigo, jo trešči divje po mizi in zavpije:

»Da bi bral takele smeti? Saj, ko bi že čisto ponorel, pri čisti zavesti pa ne berem tega…« Zatem pa malo tiše pristavi: »Poznaš tega, ki je napisal te pesmi?«

»Ne poznam ga.«

»The… Zato tudi tako govoriš!« reče prvi in prične mahati z roko, obraz pa mu je postal še bolj kisel, ko da bi hotel s tem reči, da je to propal človek.

»Ti ga poznaš?«

»Poznam!« spregovori z omalovaževanjem in s takim obrazom, kakor da pravi: »Bolje bi bilo, da te budalosti nisem napravil«, čeprav je bil prav s tem človekom v bistvu do včeraj, ko še niso prišle njegove pesmi na svetlo, dober prijatelj in ni nikdar v družbi slabo govoril o njem.

Nekateri pa so se spet po priliki takole pomenkovali, a seveda knjige niso hoteli brati:

»Kakšen škandal!… Pesmi?… Kakor da ga ne bi poznal, koliko ga je!« reče nekdo.

»Da ga le sram ni?!« pravi drugi.

»Bog vzame najprej pamet človeku, nato pa kar sam zabrede v zlo… Takele… beži no, kakšne pesmi neki? — Jaz sam bom jutri veliko bolje pisal, a mi ne da čast, da bi se osramotil, kakor lahko stori kdo drug.«

Tudi vedenje ljudi nasproti mlademu pesniku se je spremenilo.

Pesnik gre po cesti, ljudje pa se kar sujejo in namigujejo drug drugemu.

»Dober dan!« pozdravi on.

»Dober dan, pesniček!« mu odgovori nekdo, zroč ga strupeno izpod oči.

»Zdravo, zdravo!« dostavi drugi posmehljivo.

»Dober dan!« povzame tretji z obrazom polnim naveličanosti in čemernosti, zviška zroč nanj.

Toda zadeva se na žalost ni končala samo s pomenki, ki so bili povsod enaki.

Javno mnenje je odprlo fronto proti mlademu pesniku. Zdaj so jeli obsojati na njem celo to, kar so mu prisojali prej kot njegove dobre lastnosti, a razne drobne norčije, katere so mu prej odpuščali kakor vsakemu drugemu, so postale zdaj strašne pregrehe. Nenadoma so iznašli, kakšen podlež je, pijanec, kvartopirec, neznačajen človek, vohun, razen tega pa, kako je trčen.

»Nisem vedel, da je taka prismoda!« se pomenkujejo ljudje.

»Po pravici povedano, sem jaz že vedno opažal, da nekaj ni čisto v redu z njim.«

»Jaz tudi, a še ni bilo tako hudo.«

»E, zdaj je pa že do kraja.«

V družbi so začeli zbijati šale z njim. Kjer koli mu je bilo treba izvršiti kak opravek, je imel vsakdo, kdor mu je mogel nagajati, za svojo dolžnost, da mu je delal zapreke, ker se je v vsakomur brž ko ga je zagledal, nekaj uprlo, ko mu je šinila skozi glavo misel: »Kaj neki se mi delaš tako važnega!… Pesmice, ej, kar počakaj, tudi s tem znamo opraviti.«

Največja nesreča pa je bila v tem, da je posvetil pesmi svoji zaročenki, misleč, da jo bo s tem razveselil; ubogo dekle pa je moralo namesto veselja veliko pretrpeti in prejokati, ker javno mnenje tudi nji ni prizaneslo.

Dekletov oče je bil ves iz sebe od togote, ker je bilo v to, po njegovem mnenju, brezumno zadevo vpleteno tudi ime njegove hčere, zato je sédel in napisal mlademu pesniku pismo tele vsebine:

»Gospod,

Te Vaše čenče in vsakovrstne budalosti in norčije, s katerimi uganjajo zdaj ljudje komedijo po ulicah, bi bili rajši posvetili svojemu očetu, ker bi to bolj pristojalo njemu, ki ga sicer tudi drugače poznajo kot zadnjega človeka na svetu prav tako kakor Vas sámega, ne pa da v svoje norosti vpletate ime moje hčerke. Na mojo hišo doslej še nihče ni kazaj s prstom, zato tudi nočem, da bi se ime moje hčerke valjalo po vseh ustih in da bi stalo v Vaši prismuknjeni knjigi. Zahtevam, da se od danes dalje ne usodite več prestopiti praga moje hiše, ker ste mi moje zaupanje in mojo naklonjenost do Vas plačali s tem, da ste mi s sramoto omadeževali hišo. Sicer pa zahtevam, da mi daste v petih dneh zadoščenje, drugače Vas bom, gospod, pretepel kakor mačka sredi ulice ali pa kjer koli Vas najdem.«

Iz tega posvetila so se izcimili celi škandali; ker pa je bil mladi pesnik uradnik, je njegov predstojnik poslal gospodu ministru naslednje poročilo:

»N. N. (ime in priimek sem pozabil, zato ga navajamo z običajno kratico), uradnik te ustanove, ki je sicer dober in vesten delavec, se je zadnje čase z nekako zbirko svojih nazovi pesmi tako kompromitiral, da zaradi ugleda državne službe ne more ostati na svojem mestu, ker se ukvarja z neresnimi zadevami, ki ne bi bile niti za branjevca prikladne, nikar šele za državnega uradnika. Prosim gospoda ministra, da odstrani tega kompromitiranega uradnika iz državne službe, ali pa vsaj iz našega mesta, dokler se ne popravi.«

Minister ga je premestil.

Toda na žalost je bila dežela majhna in slab glas se sliši v deveto vas, zato so ga tam še huje sprejeli in kaj se je dalo ukreniti drugega, kakor da je minister to čudno prikazen, ki piše pesmi, moral v interesu ugleda državne službe, pa celo v interesu javne morale in javnega mnenja, odpustiti iz državne službe.

Javno mnenje je dobilo zadoščenje in nobena pesem mladega pesnika ni prišla več na svetlo. Izgubil se je nekje in nihče ni mogel ničesar več dognati o njem.

»Škoda, mlad človek je bil!« so govorili.

»Pa tudi slab ni bil.«

»Ni bil, toda vrag ga nosi, čemu pa je počel, česar nihče ne počne.«

»Žal mi je zanj, grešnika!«

»The, kaj hočeš? Kdo pa mu je kriv?«

In v družbo se je hitro spet vrnila za trenutek porušena harmonija, izginil je tudi oni mali valček, ki se je dvignil na mirni, negibni gladini postane vode, družba pa je spet zadovoljno, pokojno nadaljevala svoje sladko dremanje.

(naslednja stran)

Mrtvo morje (3/5)

(prejšnja stran)

Jaz sem zelo mnogo potoval po svetu. Nekateri verjamejo to, drugi pa ne verjamejo in mislijo, da sem si vse to samo izmislil, čudno! Sicer pa, kakor je nekdo rekel, vsa zadeva se me prav nič ne tiče. Poglavitno je, da sem sam prepričan, da sem zelo mnogo potoval.

Potujoč po svetu, vidi človek marsikaj takega, o čemer se mu še v snu ni sanjalo, nikar šele, da bi si mogel kaj takega misliti v budnem stanju. Bral sem v nekem angleškem listu, kako je ves angleški tisk najostreje napadel nekega pregrešnega Angleža, ki je napisal nekak potopis po Srbiji. Bral sem tudi tisti potopis, pa se mi je videl še dosti točen, vendar pa mu ni nihče izmed Angležev verjel, niti da sploh obstoji kaka dežela Srbija, nikar šele tega, kar je bil napisal o tej deželi. Imenovali so ga zanesenjaka, pa celo norca. Tako, glejte, naši kritiki lahko vidijo, da se da videti na svetu vse mogoče, ne pa da venomer vpijejo: to ni resnično, ne ustreza naravnim dejstvom; te osebe so take, kakor da so z lune padle (pri tem pa ne vidijo, da hodi mimo njih in sredi nas vsak dan tako mnogo individujev, ki so še veliko hujši kakor pa da so z lune padli). Meni je vsa ta njihova stereotipna rdeča nit, ki se vleče, kaj vem, skozi njih delo včasih kar brez konca in kraja, jela že do grla presedati.

Glejte torej, tako sem potujoč tudi jaz naletel na neko čudovito družbo, pravzaprav neko mesto, neko državico, kali.

Prvo, kamor me je zaneslo v tej deželi (imenujmo jo kratkomalo tako), je bilo neko politično zborovanje.

»Kako lepo, bogme; imenitno, da je ravno mene zaneslo v to čudo!« sem pomislil pri sebi in bilo mi je malo neprijetno, ker sem se v Srbiji že odvadil političnih shodov in sodelovanja v javnih zadevah. Tam se je vse nekako zgrupiralo in pomirilo drugo z drugim, tako da ga človek nima, s komer bi si pošteno skočil v lase.

Presenetilo me je. Zborovanje je vodil predstavnik oblasti v tistem kraju dežele, menda ga imenujejo okrožnega načelnika, in sam je bil tudi sklicatelj tega shoda.

Mnogi državljani gledajo zaspana, kar zabuhli od spanja, nekateri pa stojé dremljejo s polodprtimi usti, z zaprtimi očmi in glave jim kinkajo levo in desno, gor in dol; včasih zacincata glavi dveh državljanov malo močneje, trčita druga ob drugo, zdrzneta se, oba politika pogledata s topim pogledom drug drugega, se prav nič ne začudita in oči se jima spet zatisnejo, glave pa vneto kinkajo dalje. Mnogi so kar polegli in zaspali, in tako smrčanje se razlega, da je milina slišati. Mnogi pa so resda budni, a si manejo oči in glasno in sladko, zdehajo ter tako zaradi lepše harmonije nekako pomagajo tistim, ki smrče v zboru. Ozrl sem se, ko so začeli z vseh strani prinašati biriči državljane na hrbtih. Vsak si je oprtil po enega na grbo in ga prinesel na shod. Nekateri so bili mirni, molče in ravnodušno so gledali okrog sebe, nekateri so zaspali, nekoliko pa se jih je zvijalo in se hotelo iztrgati. Nekatere preuporne so pritirali uklenjene.

»Kakšno zborovanje pa je to?« sem vprašal nekoga.

»Vrag si ga vedi!« je odgovoril ta brezbrižno.

»Menda ni opozicija?«

»Opozicija!« je odgovoril spet oni, ne da bi bil pogledal, kdo ga je vprašal.

»Pa kaj oblast sama sklicuje opozicionalno zborovanje in še siloma vodi ljudi nanj?« sem vprašal.

»Oblast!«

»In kar zoper sebe?«

»Jasno!« je odgovoril ta zdolgočaseno kakor v nekem neumevanju.

»Mogoče pa je to zborovanje zoper ljudstvo?« sem vprašal.

»Mogoče!« je odgovoril ta spet na isti način.

»In kaj mislite vi?« sem vprašal.

Ta pa me je pogledal topo, brezizrazno, skomizgnil z rameni in razširili roke, kakor bi hotel reči: »Kaj meni mar!«

Obrnil sem se od njega in hotel pristopiti k drugemu, pa me je njegovo docela neizrazno lice odvrnilo od tega brezumnega in brezuspešnega poskusa.

Naenkrat sem zaslišal neki razkačen glas:

»Kaj pa se to pravi? Živ krst noče v opozicijo. Tega ni mogoče več prenašati. Vse sami pristaši vlade in oblasti, vse pokorno, vse mirno in to gre iz dneva v dan, da se je človeku ze tudi ta pokorščina priskutila.«

»To je pa res čudovit in omikan narod!« sem pomislil pri sebi in obšla me je nevoščljivost na to idealno deželico. Tu najbrže še moja rajnka strina ne bi huknila, niti prerokovala kakšne nevarnosti. Ljudje so olikani in pokorni, še veliko bolj mirni, kakor je zahteval od nas otrok oni naš dobri, stari učitelj, ker sta njihov mir in njihovo lepo vedenje že samo miroljubno policijo začela dolgočasiti in se ji zdeti puščobna.

»Ce boste še naprej tako nadaljevali,« je vpil načelnik ostro, razkačeno, »potem znamo pokazati tudi drugo stran medalje. To se lahko precej zgodi in se, ako ne veste, godi tudi drugod. Za vodjo skrajne in ostre opozicije proti današnjemu režimu se imenuje ta in ta z letno plačo petnajst tisoč dinarjev. Za člane glavnega odbora opozicionalne stranke se imenujejo ta in ta, ta in ta, ta in ta, na delo torej! Nato še za opozicionalce v tem in tem okrožju: ta in ta, ta in ta, pa mirna Bosna. Tako ne gre več. Vlada je tudi že našla pot in način, da bo začela izdajati list proti sebi. V ta namen je začela že pogajanja in je našla dobre, zanesljive in zveste ljudi.«

Državljani, oziroma opozicionalci gledajo z zaspanimi očmi v načelnika in nobenih sprememb jim ni videti na obrazih. To jih ni niti presenetilo, niti razburilo, niti razveselilo — popolnoma nič, kakor da ni načelnik niti ust odprl.

»Vi ste torej zdaj opozicija!« je dejal načelnik.

Ljudje gledajo vanj in mirno, ravnodušno molče.

Vzel je seznam navzočih, oziroma siloma na zborovanje pritiranih ljudi in začel klicati.

»Vsi so tu!« je rekel zadovoljno, ko jih je poklical.

Načelnik se je zavalil v naslanjač in si od zadovoljstva pomel roke:

»No, dobrooo!« je spregovoril z nasmehom na obrazu. »Zdaj pa pričnimo v imenu božjem!… Kot vladnim nasprotnikom je vaša naloga, najostreje napadati vlado in obsojati njeno politično delo in smer njene zunanje in notranje politike.«

Ljudje so se začeli pomalem osveščati, dokler se ni vzpel nekdo na prste, dvignil roko in zacvilil s tankim glaskom:

»Prosim, gospod, jaz vem za neko zgodbo o opozicionalcu.«

»No, daj, povej jo!«

Državljan se je malo odkašljal, zmignil z rameni in pričel pripovedovati s takim tonom, da se je slišalo kakor bi čivkal, prav tako kakor smo odgovarjali mi v ljudski šoli in lajnali tiste poučne zgodbice:

»Bila sta nekoč dva državljana: enemu je bilo ime Milan, drugemu pa Ilija. Milan je bil priden in ubogljiv državljan, Ilija pa poreden in malopriden. Milan je v vsem lepo ubogal svojo dobro vlado, Ilija pa je bil neubogljiv in ni poslušal svoje dobre vlade, marveč je glasoval proti vladnim kandidatom. In dobra vlada je poklicala predse Milana in Ilijo ter jima rekla:

,Dobro, Milan, ti si priden in ubogljiv državljan: ná zato kupček denarja, a poleg svoje službe dobiš še eno z višjo plačo.’ To rekši je stisnila Milanu polno mošnjo denarja v roke. Milan je poljubil dobri vladi roko in veselo odšel domov.

Nato se je obrnila k Iliji in rekla:

,Ti, Ilija, pa si malopriden in neubogljiv državljan, zato pojdeš v luknjo in vzela ti bom plačo, ki jo dobivaš in jo bom dala rajši pridnim in poštenim.’

Prišli so žandarji in so pri priči zgrabili nerodnega in nubogljivega Ilijo, da je moral hudo trpeti in da je razžalostil vso svojo družino.

Tako se godi vsakomur, kdor ne uboga svojih predstojnikov in svoje vlade.«

»Jako dobro!« je rekel načelnik.

»Prosim, gospod, jaz pa vem, kaj nas uči ta zgodba!« se je oglasil neki drugi državljan.

»Dobro, povej nam!«

»Iz te zgodbice vidimo, kako mora biti človek zvest in kako mora ubogati svojo vlado, da bo lahko srečno živel s svojo družino. Pridni in ubogljivi državljani ne ravnajo tako kakor Ilija, zato jih ima vsaka vlada rada!« je spregovoril opozicionalec.

»Dobro, in kaj je dolžnost pridnega in ubogljivega državljana?«

»Dolžnost pridnega in rodoljubnega državljana je vstati zjutraj s postelje.«

»Zelo lepo, to je prva dolžnost. Ima še kakšne?«

»Ima jih.«

»Katere?«

»Državljan se obleče, umije in pozajtrkuje «

»In nato?«

»Nato mirno odide z doma in odide naravnost na svoje delo, če pa nima dela, odide v krčmo, da počaka, ko bo čas za obed. Točno opoldne pride spet mirno domov in pokosi. Po kosilu popije kavo, si osnaži zobe in leze spat. Ko se dobro prespi, se državljan umije in odide na sprehod, nato pa v gostilno in ko pride čas za večerjo, odide naravnost domov in povečerja, po večerji pa leže v posteljo in zaspi.«

Še mnogi drugi opozicionalci so povedali kakšno modro, poučno zgodbico in razložili, kaj nas uči ta povest. Nato so prešli opozicionalci na svoja prepričanja in principe.

Nekdo je predlagal, naj se zborovanje konča in naj vsi skupaj odidejo v gostilno na kozarček vinčka.

Tu je prišlo do deljenih mnenj in razvnela se je burna debata. Nihče ni več dremal. Prišlo je do glasovanja v načelu. Po končanem glasovanju je načelnik razglasil, da je predlog v načelu sprejet, da odidejo v krčmo, in potem je prišla na vrsto razprava o podrobnostih: kaj bodo pili tam?

Nekateri so hoteli vino s sodo.

»Mi ne maramo tega,« so zavpili drugi, »rajši imamo pivo!«

»Jaz iz principa ne pijem piva!« je dejal nekdo iz prve skupine.

»Jaz pa načelno ne maram vina.«

In tako je vstalo mnogo principov in prepričanj in razvnela se je burna debata.

Nekateri so omenili kavo (ti so ostali v žalostni manjšim) in nekdo izmed njih je potegnil uro iz žepa, pogledal in dejal:

»Tri in pet minut! Tudi jaz ne morem piti zdaj kave. Jaz načelno pijem kavo samo do treh popoldne, pozneje pa za vse na svetu ne.«

Po mnogih govorih, ki so trajali vse popoldne, je prišlo do glasovanja.

Načelnik se je kot vrl predstavnik oblasti držal objektivno in pravično. Z ničemer ni hotel vplivati na svobodne volitve. Vsakemu državljanu je dovolil, da je po mirni, parlamentarni poti oddal svoj glas za svoje prepričanje. Sicer pa je vsakemu zajamčena ta pravica po zakonu in kaj bi jo jim potem kratil?

Glasovanje je poteklo v najlepšem redu.

Po končanem glasovanju je načelnik vstal s tehtnim, resnim obrazom kakor se spodobi za predsednika političnega zborovanja in je s še tehtnejšim glasom razglasil rezultat glasovanja.

»Razglašam, da je z velikansko večino zmagala skupina, ki je za vino s sodo, nato pride nekaj manj številna frakcija za čisto vino, nato frakcija za pivo. Za kavo so glasovali trije (dva za sladko, eden pa za grenko) in naposled en glas ti mlečno kavo.«

Ta je tudi sicer — pozabil sem pripomnit —, začel govor proti vladi, a mu je množica s hrupom udulila ta otroški izpad. Nato pa je malo kasneje pričel govoriti, da nasprotuje tudi takemu shodu in da to sploh ni shod opozicije, marveč da je prillo vladi na misel malo pošaliti se, vendar pa so mu tudi zdaj drugi z vikom in krikom preprečili, da bi govoril.

Po tem razglasu je načelnik malo pomolčal, nato pa dodal:

»Kar se mene tiče, bom pil pivo, ker moj gospod minister nikdar ne pije vina s sodo.«

Ob teh besedah je pričela opozicija iznenada omahovati in kar vsi so se izrazili, da so za pivo (razen tistega, ki je glasoval za mlečno kavo).

»Nikakor ne želim vplivati na vašo svobodo,« je spregovoril načelnik, »in zahtevam od vas, da ostanete pri svojem prepričanju.«

Bog varuj! Živ krst ne mara slišati za prepričanje in pričeli so dokazovati, da se je to glasovanje slučajno tako končalo in da se jim samim čudno zdi, kako se je moglo to zgoditi, ko vendar v bistvu nihče ni mislil tako.

In tako se je vse to lepo zaključilo in so po dolgotrajnem in napornem političnem delu odšli v gostilno.

Pili so, peli, govorili napitnice in zdravice vladi in narodu in se ob neki nočni uri mirno in lepo tiho razšli po svojih domovih.

(naslednja stran)

Mrtvo morje (2/5)

(prejšnja stran)

Vse to je pri nas šele začetek dobrih časov. Bili smo pridni in ubogljivi otroci in resnično je vsaka generacija iz leta v leto čedalje bolj in bolj obetala, da bo dobila naša dežela kmalu prav tako pridne in ubogljive državljane, toda kdo ve, ali bo napočil tisti blaženi čas, da se naše težnje, pravzaprav misli in ideali moje pokojne genialne strine, docela ustvarijo v tej naši izmučeni materi Srbiji, ki jo tako goreče in odkritosrčno ljubimo.

Kdo ve, aili bodo kdaj napočili časi, da se uresničijo naše želje in da se oživotvori tale naš idealni politični program:

Čl. 1.

Nihče nič ne dela.

Čl. 2.

Vsak polnoleten Srb ima začetno plačo po 5000 dinarjev.

Čl. 3.

Po petih letih ima vsak Srb (v čigar hiši ril moškega, velja to tudi za Srbkinjo) pravico do polne pokojnine.

Čl. 4.

Pokojnina ima periodične poviške po 1000 dinarjev letno.

Čl. 5.

Izdati se mora odločba Narodne skupščine (in z njo se bo iz rodoljubnih nagibov izjemoma strinjal tudi senat) in ta odločba bo veljala kot posebna ustavna točka, po kateri morajo sadje, koristne rastline vobče, žito in vsi drugi posevki roditi bajno bogate letine in sicer dvakrat na leto, če pa se pokaže v državnem proračunu primanjkljaj, tudi po trikrat in seveda po potrebi celo večkrat, kakor se pač zdi finančnemu odboru prikladno.

Čl. 6.

Živina vsake vrste, brez razlike spola in rasti, napreduje prav tako po zakonski uredbi, to je, po odobrenju obeh domov na vso moč dobro in se zelo hitro množi.

Čl. 7.

Živina v nikakem primeru ne more prejemati plače iz državne blagajne, izvzemši izredne državne potrebe.

Čl. 8.

Vsakdo, kdor premišljuje o državnih zadevah, se kaznuje.

Čl. 9.

Slednjič ni dovoljeno nikomur o ničemer misliti brez posebnega policijskega dovoljenja, ker premišljevanje uničuje človeško srečo.

Čl. 10.

V prvi vrsti pa ne sme policija absolutno nič misliti.

Čl. 11.

Kdor bi se hotel ukvarjati, pa bodisi zgolj za šalo, s trgovino, mora zaslužiti sila veliko: na vsak dinar tisočak.

Čl. 12.

Ženske obleke, ogrlice kakor tudi spodnja krila se posejejo in obrode nadvse hitro v vsakem podnebju in na vsakem zemljišču vsak mesec v raznih barvah in po najnovejši francoski modi. Klobuki, rokavice in ostale drobnarije se uspešno gojé tudi v cvetličnih lončkih (odnosno vse mora po zakonski odredbi samo roditi).

Čl. 13.

Otroci se ne rode. Če pa bi jih bilo kaj, se morajo vzrejati in vzgajati s posebnimi stroji. Če bo domovini potrebno cim več državljanov, se bo zgradila tovarna otrok.

Čl. 14.

Davki se ne plačujejo.

Čl. 15.

Plačevanje dolgov in davkov se najstrožje kaznuje in ta velja za vsakogar, razen če se ugotovi, da je ta prestopek zagrešila duševno bolna oseba.

Čl. 16.

Odpravijo se vse nepotrebne stvari, kakor so: tašče pa možu ali po ženi, glavna in postranska kontrola, državni in zasebni leteči dolgovi, pesa, fižol, grški in latinski jezik, gnile kumarice, vsi obstoječi skloni s predlogi in brez predlogov, žandarji, vprašanje svinjereje, pamet z logiko vred.

Čl. 17.

Vsakogar, kdor zedini srbstvo, je treba v znamenje narodnega priznanja in ljubezni na mestu aretirati.

 

Čudovit program; to morajo priznati celo politični nasprotniki, če bi tak program sploh mogel imeti kake nasprotnike. Vse zaman, naše plemenite želje se ne morejo nikdar in nikoli uresničiti.

Toda, česar nismo z vsem našim velikim trudom dosegli in uresničili mi, to so napravili drugi, srečnejši od nas.

(naslednja stran)

Mrtvo morje (1/5)

Prav v trenutku, ko sem sédel, da bi napisal to povest, se mi je pokazala pred očmi podoba moje rajnke strine. Natančno taka kakor tedaj, ko je revica še živela. Na sebi ima rumenkast jopič iz kalmuka, ki ji ne stoji prav, kakor da je za drugo ukrojen, kratko kalmukovo kikljo in moder predpasnik, prav tako z rumenimi cvetovi; na nogah ima vezene copate, seveda z rumeno vezenino in za celo ped daljše kakor je potrebno. Okrog brade ima zavezano ruto zamolklo-rumene barve. Obraz ji je otožen, poln gub, rumenkast, oči prav enake barve kakor obraz, njen pogled izraža neko večno obupno skrb; ustnice tanke, malo modrikaste, zmerom pripravljene na jok, čeprav rajnice nisem videl nikdar jokati. Pač pa je neprenehoma vzdihovala, hukala in godrnjala neke slutnje, bojazen za vse in vsako stvar. Hrbet je imela malo upognjen, prsi so ji bile ozke, slabotne, upale; z rokami se je držala pod pasom in tavala taka po hiši in dvorišču, opazujoč vsako stvar in v vsem videč nekaj hudega. Naletela je na kak navaden kamen na dvorišču in že je videla nevarnost pred seboj.

»Huuu!… Otrok se bo spotaknil, udaril z glavo ob ta kamen in si razbil glavo!« je zagodrnjala z obupnim obrazom, pobrala kamen in ga odnesla z dvorišča.

Sedli smo h kosilu in že me je svarila:

»Počasi jej, lahko pogoltneš kost in raztrgala ti bo črevo.«

Kdo iz hiše je hotel odjezditi kam in že ga je spremila in zahukala, z rokami pod pasom:

»Huuu! Dobro pazi! Konj je vrag, lahko se splaši in ti treščiš na ledino, da ti bo trebuh počil!«

Če se je hotel kdo z vozom kam odpeljati, je spet videla na stotine nevarnosti pred seboj, in vse to je naštevala, godrnjaje sama zase, jezna, vsa v strahu in skrbi: »Huuu, šine konj malo v stran, pa se zvrne voz v jamo!… Prav nič ne pazijo, še oči se lahko iztaknejo kje v kaki jami.« Vzel je otrok poleno v roko in revica že zagodrnja: »Padel boš s tem polenom in si oči iztaknil — ko je tako šilasto!« Če se je hotel iti kdo kopat, že je pri odhodu godrnjala ves čas po kotih: »Voda koplje tolmune! Potegne te s seboj v globočino, potem pa bo joj in gorje, toda prepozno! Hunu!… Voda je hujša od ognja. Potegne te v tolmun in pri priči bo po tebi!« Spominjam se, kako sem kot otrok večkrat stal pred hišo, ko je pričela strina hukati in godrnjati svoje zlogolko brundanje, z rokami pod pasom: »Huuu… Glej ga no, kje stoji, lahko se odtrga opeka s strehe, pa tlesk na glavo in na mestu te ubije.« Pošljejo me v našo vaško štacuno, ki je bila tik pred našo hišo, po soli ali za pet par popra, in že me je jela modro in previdno svariti: »Pazi na tiste stopnice, in ko boš bodil, ne zijaj okrog sebe, marveč glej pod noge. Lahko se spotakneš in padeš, pa boš na mestu mrtev!… Pri tistemu Turku (tako je pravila štacunarju, ki je bil sicer kaj dober človek, samo zaradi tega, ker je z motiko izganjal naše svinje s svojega dvorišča, ker so mu rile po vrtu) pa pazi, da ne boš vzel kaj jesti. Lahko ti zmeša kak strup v to, pa izdihneš kakor purče.« V vsem, kar je človek napravil ali česar ni napravil, je morala najti moja dobra, rajnka strina neko nevarnost. Če greš spat — hu! Če piješ vodo — huuu!… Če sediš — huuu, če kam greš spet tisti nesrečni in zlogolki huuu!

Neko nedeljo se je odpravljal stric v cerkev.

»Huuu!« je huknila strina, z rokami pod pasom.

»Kaj pa ti je?« vpraša stric.

»Huuuuu!« je bil njen odgovor.

»Menda cerkev ni vojna, da mi tako hukaš in me gledaš, kakor bi se odpravljal na vešala, ne pa v hram božji!«

Strina je nekaj po svoje zagodrnjala, z rokami pod pasom, in gledala strica s pogledom polnim zlovešče slutnje, čisto obupano in namesto odgovora je bridko in globoko zavzdihnila.

»Kaj pa ti je, si znorela, žena?«

»Lahko plane kak razbojnik iz gozda, pa te kar na lepem kresne z nožem!« je dejala strina, z vso silo zadržujoč svoj glas, a vendar šepetaje. Zmerom je govorila tako čudno. Bog daj pokoj njeni duši!

»Kakšen razbojnik neki sredi belega dne, ko pri nas še ponoči ni bilo razbojnikov, odkar se spominjam?!«

»Ni vsak dan božič… Zgrabijo te, odvlečejo v gozd in zakoljejo kakor koštruna… Huuuu!«

Siromak stric se je — spominjam se tega, kakor da je bilo včeraj — z levico prekrižal in jezno odšel, strina pa si je dela roke pod pas, obupano gledala za njim, s pogledom polnim slutnje in zapiskala na svoj posebni način:

»Zakoljejo kakor backa!… Huuuu!«

Res, taka je bila moja rajnka, dobra in pametna strina. Zdajle, ko to pišem, kakor da jo z očmi gledam in kakor da slišim njeno zlovešče brundanje.

Če bi bila še živa, bi sirota na vsaik način z iskreno obupanostjo našla na tisoče nevarnosti v tejle moji zgodbi: v vsaki frazi, vsaki besedici, vsaki črki. Kar slišim jo, kako duha nekaj hudega in brunda s tistim svojim posebnim glasom:

»Huuuuu!… Prišli bodo žandarji, pa pri priči hajd z njimi!…«

»Huuuu!… pri priči v luknjo!« kakor bi rekla moja rajnka strina. Spominjati se svojih rajnikov, milih in dragih, je lepa stvar in v tem pogledu jaz resnično zaslužim vso pohvalo, toda konec koncev — kakor je nekdo dejal — v kakšni zvezi pa je moja rajnka strina s to zgodbo?

— Če hočem biti odkritosrčen, se sam čudim, v kakšni zvezi bi za vraga mogla biti moja strina z vso to zadevo? V taki zvezi pač kakor je Narodna skupščina s senatom. Toda, vidiš, taka je stvar: kar moraš, pač moraš; pa kdo te bo spraševal, kaj ima sploh kako zvezo in kak smisel? Vsaj pri nas, če nikjer drugod na svetu, je hvala bogu pametna navada, da delamo vse narobe, tako, kakor se ne sme, brez smisla in pameti, kako bi potemtakem smel jaz samo pomisliti, da bi imela v tej deželi, kjer je vse brez smisla, edino tale moja zgodba tako rekoč nekakšen smisel? Tje, če nam je že tako čudovito usojeno — pa naj gre vse, kakor pač gre.

»Huuuu!« bi rekla moja strina.

Če pa človek malo natančneje premisli (to je, če je pri nas sploh kaj ljudi, ki se ukvarjajo s takim nevarnim športom), mora dati moji rajnki strini malo globlji pomen.

Pomislite vendar, kakšna traparija se mi je spleteničila v glavi!

V marsičem se mi vsa ta »naša mila in izmučena dežela« zdi podobna moji rajnki strini.

V otroških letih, preden sem začel hoditi v šolo, me je vzgajala moja uboga strina in, kakor se že po sebi razume, kot pametna ženska brez palice, nato pa sem začel hoditi v šolo, kjer so bili od ljudske pa do najvišje šole učni sporedi tako čudoviti, da sem še danes ta dan prepričan, da je sirota strina sedela v Prosvetnem svetu in imela tam kar največji vpliv. Šola je nadaljevala torej vzgojo na isti, način kakor strina, le malo bolj dognano, s šibo.

Šola, priznati moram, mi je bila veliko hujša in težja kakor strina. Nemudoma, že od abecednika dalje, se je začel pouk o tem, kako se je treba obnašati.

»Priden učenec gre iz šole naravnost domov, stopa lepo mirno z nogo pred nogo, gleda predse in ne zija na levo in desno. Ko pride domov, skrbno odloži svoje knjige, poljubi starejšim roko in sede na svoj prostor.«

»Ko gre z doma v šolo, spet prav tako: stopa mirno z nogo pred nogo, gleda predse in ko pride v šolo, odloži svoje knjige, sede mirno na svoje mesto in položi roke na klop.«

Glejte ga učenčka: mirno in šibko drži v desnici svoje knjižice, levico ima prilepljeno k stegnu, obraz zbran, glavo pobešeno k tlom (znanja polni klasek), gleda s tako pozornostjo predse, da mu je lice že malce smešno videti; tako stopa, to se pravi, se premika z nožicami ped za pedjo, se ne ozira ne na levo ne na desno, čeprav vrvi svet na vse strani okrog njega. Noben predmet ne sme in ne more vzbuditi njegovega zanimanja. Tako hodijo tudi drugi otroci, vsa ulica jih je polna, vendar pa niti drug drugega ne vidijo. Tako prihajajo, pravzaprav neslišno husknejo v šolo, sedajo vsak na svoje mesto, polože ročice na klop in sede tako mirno in s takim izrazom na licu, kakor da jih je pripravil fotograf za slikanje. V šoli si zapomnijo vsako učiteljevo besedico ter spet na isti način izginejo iz šole. Glejte, taki bi bili mi, če bi bili popolnoma pridni otroci. Moji strini je bil ta način pouka silno všeč, vendar se nismo mogli docela ravnati po nji. Vsakdo od nas se je pregrešil, ta huje ih ta manj, in zaradi tega je kaznoval učitelj, ki je bil v bistvu dober človek, tega manj in tega huje.

»Prosim, gospod učitelj, ta je tekel na cesti!«

»Klečat!« je razsodil učitelj.

»Prosim, gospod učitelj, ta je gledal skozi okno!«

»Klečat!«

»Prosim, gospod učitelj, ta je klepetal!«

Pljusk po licu.

»Prosim, gospod učitelj, ta je skakal!«

»Brez kosila!«

»Prosim, gospod učitelj, ta je prepeval!«

Spet zaušnica.

»Prosim, gospod učitelj, ta se je žogal!«

»Stat v kot!«

Ne le da je bil naš stari, dobri učitelj tako skrben in je z budnim očesom pazil, da se je preprečilo vsako nesrečna naključje, ki bi se utegnilo pripetiti z našo nepazljivostjo, marveč je tudi za njegovimi ustnimi klofutami takoj prišlo na vrsto pismeno, pametno berilo za mladino. Imeli smo jih na kupe: kakšen »Venček« — izbral ta in ta, pa kakšna »Kitica cvetja« zbral za milo deco ta in ta. Sami lepi naslovi z lepo poučno vsebino.

»Bil je nekoč razposajen otrok, ki je splezal na drevo, pa mu je zdrsnilo, da je padel z drevesa in si zlomil nogo ter ostal tako vse življenje pohabljen.«

»Bil je poreden otrok, ki ni poslušal dobrih naukov, ampak se je podil po cesti in se pri tem močno spotil, pa ga je prepihal mrzli veter, da se je prehladil in ga je huda bolezen vrgla na posteljo. Njegova uboga mamica je mnogo noči prebedela nad njim in jokala. Po dolgotrajni bolezni je otrok umrl in globoko razžalostil svoje dobre roditelje. Tako ne delajo pridni otroci.«

»Drug razposajen deček se je spet potepal po cestah, pa ga je zgrabila divja zver in ga vsega razmrcvarila.«

Po vsaki prebrani poučni zgodbici nam je učitelj pojasnil in razložil njen nauk.

»Kaj ste prebrali zdaj?« je vprašal.

»Sedaj smo prebrali, kako je bil neki malopriden otrok, ki se je samo po cestah potepal in ga je napadla divja zver ter ga razmrcvarila.«

»Česa nas uči ta zgodba?«

»Ta zgodba nas uči, da se ne smemo potepati.«

»Tako je. A kakšen je bil ta otrok, ki se je potepal?«

»To je bil malopriden in slab otrok.«

» A kal delajo pridni otroci?«

»Pridni otroci se ne potepajo, zato jih imajo starši in učitelj radi.«

»Zelo dobro.«

»Bil je spet drug otrok, ki je sedel v sobi poleg okna in je drug otrok s svojo fračo meril na goloba s kamenjem, a ga ni zadel. Golob je veselo odfrčal, kamen pa je udaril v okno, razbil šipo in zadel prvega otroka v oko, da mu je izteklo in je ostal za vse čase brez očesa!«

»Kakšen je ta otrok, ki je sedel v sobi pri oknu?«

»To je malopriden in slab otrok!«

»Česa nas uči ta zgodba?«

»Zgodba nas uči, da ne smemo sedeti pri oknu, ker počno to samo slabi in poredni otroci.«

»A kaj počno dobri otroci?«

»Dobri otroci ne sede v sobi, kjer so okna!«

Vsako zgodbico smo tako lepo razložili in izvedli iz nje koristen nauk, kako se morajo obnašati pridni in ubogljivi otroci.

Dobri otroci ne hodijo, ne dirjajo, ne klepetajo, ne plezajo po drevju, ne jedo sadja, ne pijejo mrzle vode, se ne potikajo po gozdovih, se ne kopljejo in — kdo neki bi mogel našteti vse to. Na kratko povedano, bili smo čisto preplavljeni s takimi modrimi in koristnimi nauki in smo vsi kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj lesen in nepremičen. Bolj ali manj smo bili vsi pridni in ubogljivi otroci in smo poslušali in si dobro zapomnili nasvete svojih starejših.

(naslednja stran)

Vodja (3/3)

(prejšnja stran)

Tako je minil prvi dan in z enakim uspehom je prešlo še nekaj dni. Nič posebno pomembnega, same drobne zapreke: skotalili so se v jarek, v globel, zadeli na ograjo, bodičje in trnje, ta in oni si je zlomil nogo ali roko, nekdo se pobil po glavi, a vse te nadloge so se dale prenesti. Nekaj starcev je pomrlo, pa saj so bili že stari. »Pomrli bi tudi, če bi doma sedeli, nikar šele na poti!« je dejal oni govornik in bodril ljudstvo, naj še dalje vzdrži… Nekaj manjših otrok enega do dveh let je izdihnilo, toda starši so stisnili srce, kajti — bog je hotel tako, pa saj je tudi žalost manjša, če so otroci manjši. »Veliko manjša žalost je to, le bog ne daj, da bi izgubili starši otroka, ki je dorastel že do poroke in ženitve! Če je že tako sojeno, bolje čim prej, ker je tudi žalosti manj!« jih je tolažil spet tisti govornik. Mnogi so šepali in se opotekali, nekateri so si zavili robce čez glavo ter si obvezali z mokrimi cunjami buške, nekateri so nosili roke v obvezah: vsi so bili že raztrgani in razcapani, da so jim visele krpe z obleke, pa vendar so korakali srečno dalje in dalje. Vse to pa bi že se prenašali, da jih ni tako pogosto mučila lakota. Toda morali so naprej.

Nekega dne pa se je zgodilo nekaj važnejšega.

Vodja je stopal spredaj, kraj njega najpogumnejši (izginila sta dva. Zanja niso vedeli, kam sta izginila. Splošno mnenje je bilo, da sta bila izdajalca in da sta pobegnila. Nekoč o priliki je tisti govornik tudi spregovoril o njunem sramotnem izdajstvu. Nekateri maloštevilni so menili, da sta medpotoma izdihnila, vendar pa so molčali in niso izrazili svojega mnenja, da bi se ljudstvo ne oplašilo), nato pa vsi drugi. Naenkrat se je prikazala pred njimi od sile velika in globoka kamenitna soteska — cel prepad. Breg je bil tako strm, da ni smel napraviti človek niti koraka naprej. Tudi pogumni spremljevalci so se ustavili in pogledali vodjo. Ta je s pobešeno glavo, mračno in zamišljeno molčal in pogumno korakal naprej, tapkajoč po svoji stari navadi s palico pred seboj zdaj levo, zdaj desno in to ga je, kakor so pravili mnogi, delalo se bolj dostojanstvenega. Nikogar ni pogledal, nič rekel, na njegovem obrazu ni bilo nikake spremembe, niti sledu kakega strahu. Čedalje bliže prepadu. Celo tistim najhrabrejšim med najhrabrejšimi so pobledela lica kakor stena, a živ krst ni smel niti z besedico opomniti pametnega, strogega in pogumnega vodje. Še dva koraka, pa bo vodja na robu prepada. V smrtnem strahu, z izbuljenimi očmi so se zdrznili vsi, najpogumnjši pa so že skušali zadržati vodjo, pa najsi bi se tudi pregrešili zoper disciplino, on pa je v tem hipu že napravil korak-dva in strmoglavil v brezno.

Nastala je zmešnjava, vpitje na pomoč, hrup, strah je objel vse. Nekateri so planili celo v beg.

»Stojte, kam pa bežite, bratje! Kaj tako držite dano. besedo? Naprej moramo za tem modrim možem, ki ve, kaj dela; saj menda ni blazen, da bi šam sebe pogubljal. Naprej za njim! To je največja in morda zadnja nevarnost in zapreka. Kdo ve, če ni že tu, ža to sotesko, kakšna prekrasna rodovitna zemlja, katero nam je namenil bog. Samo naprej, kajti brez žrtev ni ničesar!« Tako je spregovoril oni govornik ter stopil dva koraka naprej in izginil v prepadu. Za njim vsi najnrabrejši, za temi pa so planili vsi drugi.

Javk, stok, kotaljenje, ječanje po strmi steni te grde rupe. Človek bi prisegel, da nihče ne more priti iz tega prepada živ, nikar šele zdrav in cel. Toda človeško življenje je trdoživo. Vodja je imel redko srečo, da se je kakor vedno pri padcu ujel za neki grm, ne da bi se bil poškodoval, in posrečilo se mu je, da se je po malem izkobacal in prišel na breg.

Vtem ko se je od zdolaj razlegalo tarnanje in javkanje ali pa se je slišalo zamolklo stokanje, je on nepremično obsedel. Samo molčal je in premišljeval. Nekateri tam doli so ga začeli potolčeni in razsrjeni zmerjati, on pa se niti za to ni zmenil.

Ti, ki so se srečne je zakotalili in se ustavili ob kakem grmu ali drevesu, so trudoma pričeli lezti iz brezna. Nekdo si je zlomil nogo, nekdo roko, nekdo si razbil glavo, drugi pa je imel ves obraz s krvjo oblit. Kakor koli že, nihče razen vodje ni ostal popolnoma cel. Mračno so s strani gledali vodjo in stokali od bolečin, ta pa niti glave ni dvignil. Samo molčal je in premišljeval, kakor vsi modrijani!

Prešlo je še nekaj časa. Število potnikov se je čedalje bolj manjšalo. Vsak dan je odnesel katerega; nekateri so se odrekli takemu potovanju in se vrnili domov.

Od velikega števila pomikov jih je ostalo še dvajset. Vsakomur sta se brala obup in dvom s shujšanega, od naporov in lakote onemoglega obraza, toda nihče več ni spregovoril. Vsi so hodili dalje molče kakor vodja sam. Celo tisti navdušeni govornik je začel obupno majati z glavo. Težka pot je bila to.

Tudi med temi se je pričelo število vsak dan manjšati in ostalo je še deset tovarišev. Obrazi so bili še bolj obupani in vso pot se je čulo namesto pogovorov samo vzdihovanje in stokanje.

Zdaj so bili že bolj pokveke kakor pa možje. Hodili so ob berglah, roke so imeli v obvezah, ki so si jih zavezali okrog vratu. Na glavah celi skladi ovojev, obkladkov, pavolnatih prevez. Tudi če bi hoteli prinašati še nove žrtve, ne bi mogli več, ker na telesu sploh niso imeli več prostora za nove rane in ubode.

Tudi najpogumnejši in najčvrstejši so že izgubili vero in upanje, vendar pa so stopali dalje, se pravi, premikali se na neki način s težkim naporom, stokanjem in bolestnim ječanjem. Kaj pa bi tudi drugega, ko niso mogli nazaj? Naj bi se mar po tolikih žrtvah odpovedali poti?!

Zmračilo se je. Majali so se tako na svojih berglah, ko pa so se ozrli kvišku, so opazili, da ni vodje pred njimi. Še korak in že so bili spet vsi v prepadu.

»Jejhata, moja noga!… Joj, mama moja, roko sem si zlomil!… Jojmene!« se je razlegalo tarnanje, nato pa samo hropenje, javkanje in stokanje. Nekdo je s pridušenim glasom začel zmerjati dičnega vodjo samega in obmolknil.

Ko se je zdanilo, je njihov vodja spet sedel tako kakor tisti dan, ko so ga izvolili za vodjo. Na njem ni bilo opaziti nikakih sprememb.

Iz prepada se je skobacal oni govornik, za njim pa še dva druga. Ogledovali so se okrog sebe vsi iznakaženi in krvavi, da bi videli, koliko jih je ostalo, pa so bili samo še oni trije. Smrtni strah in obup jim je prevzel duše. Svet je bil neznan, hribovit, golo kamenje in nikjer kake poti. Se pred dvema dnevoma so prečili neko pot in krenili stran od nje. Vodja jih je vodil tako.

Pomislili so na številne tovariše in prijatelje, na številne družine, ki so se pogubile na tem čudovitem popotovanju in prevzela jih je žalost, močnejša kakor bolečina v pokvečenih udih. Z lastnimi očmi so gledali svojo lastno pogubo.

Tisti govornik je pristopil k vodji in začel govoriti z onemoglim, tresočim se glasom, polnim bolesti, obupa in grenkobe:

»Kam naj krenemo zdaj?«

Vodja je molčal.

»Kam nas vodiš in kam si nas privedel? Skupaj s svojimi družinami smo se ti zaupali in krenili za teboj; pustili smo svoje hiše in grobove svojih prednikov, da bi se kako rešili pogina v onih nerodovitnih krajih, ti pa si nas še huje pogubil. Dve sto družin smo odvedli za teboj, zdaj pa preštej, koliko nas je še ostalo?!«

»No, kaj niste več vsi po številu?« je stisnil skozi zobe vodja, ne da bi bil dvignil glavo.

»Kako pa to vprašuješ? Dvigni vendar glavo in poglej, preštej, koliko nas je še ostalo na tem nesrečnem potovanju! Poglej, kakšni smo tudi mi, ki smo ostali. Bolje bi bilo, da sploh nismo ostali živi, kakor pa da smo take pokveke.«

»Saj ne morem pogledati!…«

»Zakaj ne?!«

»Slep sem!«

Nastal je molk.

»Si medpotoma izgubil vid?«

»Saj sem slep že od rojstva.«

Oni trije so obupano pobesili glave.

Strahotno je zabučal jesenski veter na planini in prinašal velo listje s seboj; po hribih je ležala megla, skozi mrzli, vlažni zrak so zasustela krokarjeva krila in oglasilo se je zloslutno krakanje. Sonce se je skrilo za oblake, ki so se valili in jadrno dreveli nekam dalje, dalje.

Vsi trije so se spogledali v smrtnem strahu.

»Kam naj krenemo zdaj?« je iztisnil nekdo iz sebe z grobnim glasom.

»Ne vemo!«

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Vodja (2/3)

(prejšnja stran)

Naslednji dan se je zbralo vse, kar je imelo kaj poguma, da odide na dolgo pot. Več kakor dve sto družin je prišlo na določeno mesto in le malo jih je še ostalo, da bi varovali svoje staro ognjišče.

Žalostno je bilo gledati to množico revnega prebivalstva, ki ga je kruta stiska gnala, da so zapuščali kraje, kjer so se rodili in kjer so bili grobovi njih prednikov. Obrazi so jim bili koščeni, shujšani, od sonca ožgani: trpljenje jim je v dolgi vrsti mučnih let zarisalo svoje sledove na njih in dalo izrazu podobo stiske in bridke brezupnosti. Toda v tem trenutku je zasijal v njih očeh prvi žarek nadeje, pa tudi žalosti za zapuščenim domovjem. Marsikateremu starcu so se udrle solze po nagubanem licu, obupno je vzdihoval, majal z glavo poln neke slutnje in bi najrajši ostal in počakal še kak dan, da bi še sam pustil svoje kosti na tej kršni zemlji, kakor pa da bi si šel iskat boljšo domačijo: mnoge ženske so glasno tarnale in se tuleč poslavljale od grobov, ki so jih zapuščale; možje so se premagovali, da se ne bi še sami raznežili. Vpili so: »Prav, pa želite mar, da bi še dalje stradali v teh prekletih krajih in živeli v teh kajžah?« Pa najrajši bi odnesli s seboj še ves ta prekleti svet s svojimi revnimi bajticami vred, če bi se le kako dalo.

Dvigal se je hrup in vrišč kakor v vsaki množici. Razburjeni so bili moški in ženske, a tudi otroci, ki so jih nosile matere na hrbtih in v zibkah, so pričeli cviliti; še živina je bila nekam razburjena. Živine so imeli bolj malo, pa vendar je bila tu pa tam kaka kravica ali pa kakšno shujšano, kosmato kljuse z veliko glavo in z debelimi nogami, pa še tem so natovorili cele kupe nekih ponjav, torb ali pa po dve vreči na vsako stran sedla, da se je revež kar krivil pod bremenom, a se vendar šiloma spet držal pokonci in kakšen celo zahrzal; drugi so spet otovorili osle; fantiči so vlekli s seboj pse na verigah. Vse je bilo torej samo pomenek, vrišč, zmerjanje, tarnanje, lajež, jok, hrzanje in še neki osel je dvakrat trikrat zarigal, vodja pa ni črhnil niti besedice, kakor da se ga vsa ta množica in ta direndaj ni prav nič tikala. Pravi modrijan!

Nepretrgoma je sedel tam s pobešeno glavo, molčal in premišljeval, komaj da je kdaj pa kdaj pljunil predse, to je bilo vse. Toda prav zaradi tega njegovega vedenja je njegova priljubljenost tako narastla, da je bil vsakdo zmožen vreči se v ogenj in v vodo zanj, kakor pravijo. Med premnogimi se je utegnil slišati na primer takle pomenek:

»Veš kaj, lahko smo srečni, da smo naleteli na takega moža, ker če bi se odpravili brez njega na pot, bog prizanesi, bi bilo to hudó in nápak, propadli bi. To ti je pamet, brate moj! Samo molči, še besedice ni črhnil!« je rekel nekdo in se s strahom in spoštovanjem ter ponosom ozrl na vodjo.

»Kaj pa naj bi govoril? Kdor veliko govori, malo misli. Moder človek seveda samo molči im premišlja!…« je dostavil drugi in tudi on s strahom in spoštovanjem pogledal na vodjo.

»Pa saj ni lahka stvar biti vodja tolikšnega ljudstva! Zato mora tudi misliti, ko je že prevzel tako veliko dolžnost,« je spregovoril spet prvi.

Napočil je čas odhoda. Počakali so še malo, če se ne bi še kdo domislil, da pojde z njimi, ko pa ni bilo nikogar več, niso smeli več odlašati.

»Ali ne bi krenili?« so vprašali vodjo.

Ta je brez besede vstal.

Vodjo so takoj obstopili najpogumnejši možje, da bi mu ob kakem nesrečnem naključju priskočili na pomoč in bi ga varovali, da se mu ne bi pripetilo kaj nevarnega.

Vodja se je s čudno mračnim obrazom, s pobešeno glavo, parkrat prestopil, dostojanstveno mahaje s palico pred seboj, in množica se je premaknila za njim in nekolikokrat zavpila: »Živel!« Vodja je napravil še nekaj korakov ter udaril s palico po plotu kraj občinske zgradbe. Tu se je seveda ustavil, ustavila se tudi množica. Vodja se je malo odmaknil ter dvakrat-trikrat udaril s palico po plotu.

»Kaj naj storimo?« so vprašali.

On je molčal.

»Kako, kaj naj storimo? Podrimo vendar plot! To storimo! Saj vidiš, da je dal mož s palico znamenje, kaj je treba storiti!« so zavpili tisti, ki so bili okrog vodje.

»Saj so tamle vrata, tam so vrata!« so zavpili otroci in pokazali na vrata, ki so bila na drugi strani.

»Psst, otroci, mir!«

»Bog vas previdi, kaj pa počnemo!« se je pričelo križati nekaj žensk.

»Niti besedice, on že ve, kaj je treba. Podrimo plot!«

Kakor bi trenil, je padel plot, ko da ga nikoli ni bilo.

Krenili so tam prek.

Niso napravili niti sto korakov, že se je vodja zapletel v veliko trnjevo goščo in se ustavil. Z naporom se je iztrgal iz nje ter pričel s palico udarjati zdaj na levo, zdaj na desno. Vsi so obstali.

»Kaj pa je zdaj spet?« so zavpili oni tam zadaj.

»Treba je prodreti skozi to trnje,« so kliknili tisti okrog vodje.

»Pa saj je pot okrog trnja! Saj je pot okrog trnja!« so zavpili otroci in tudi mnogi moški iz ozadja.

»Saj je pot, pot!« so se srdito posmehovali tisti okrog vodje — »kdo pa ve, kod nas hoče voditi, vi slepci slepi? Vsi ne moremo ukazovati. On že ve, kod je bolje in bliže! Predrimo skozi ta trnjevi grm!«

Začeli so se prebijati.

»O joj!« je zastokal kdo pa kdo, ki se mu je zaril trn v roko ali pa mu je bodica oprasnila lice.

»Brez truda, bratec, se še čevelj ne obuje. Treba nam je prenesti vse muke, če hočemo uspeti,« so odgovorili na to najpogumnejši.

Prodrli so po mnogih naporih skozi trnjevo goščo in krenili dalje.

Hodili so malo časa, že so naleteli na neke drogove.

Podrli so tudi te in se odpravili dalje.

Veliko ta dan niso prehodili, ker so morali premagati še nekaj manjših podobnih zaprek in to ob pičli hrani, kajti nekateri so vzeli s seboj samo suh kruh pa malo smokev h kruhu, nekateri samó kruh, da bi si vsaj tu pa tam potešili lakoto, nekateri pa še kruha niso imeli. Še bog, da je bil poletni čas, da so vsaj sem in tja naleteli na kakšno sadno drevo.

Tako so prvi dan bolj malo prehodili in se počutili hudo utrujene. Hude nevarnosti se niso pokazale pa tudi hudih nesreč ni bilo. Seveda se mora pri takem velikem pod vzet ju zmerom računati s kakimi malenkostmi; neko žensko je oplazil trn po levem očesu, da si ga je morala obvezati z mokro cunjo; nekega otroka je udaril drog po nožicah, da je šepal in javkal, neki starec se je zapletel med bodeče veje, padel in si izpahnil nogo; povili so mu jo s stolčeno čebulo, on pa je junaško prenašal bolečine in hodil pogumno dalje za vodjo, opirajoč se na svojo palico (mnogi so kajpada pravili, da se očka samo dela, da si je izpahnil nogo, češ da bi se rad vrnil); navsezadnje jih je bilo le malo, ki ne bi imeli kakega trnja v roki ali pa ne bi bili opraskani po obrazu. Moški so junaško trpeli, ženske pa so preklinjale uro, ko so se odpravile na pot, a otroci so seveda jokali kakor otroci sploh, ker pač niso razumeli, kako bogato bodo nagrajene njihove muke in bolečine.

V največjo srečo in radost vseh se vodji ni zgodilo nič hudega. Po pravici povedano, pa so nanj tudi najbolj pazili, a vendar, vendar — človek ima tudi srečo.

Na svojem prvem nočišču so pomolili in se zahvalili bogu, da so prvi dan tako srečno potovali in da se njihovemu vodji ni pripetilo nikako, niti najmanjše zlo. Nato je povzel besedo nekdo iz skupine onih nazpogumnejših. Prek lica se mu je vila trnjeva praska, toda on se ni zmenil za to:

»Bratje!« je začel — »en dan imamo hvala bogu srečno za seboj. Pot ni lahka, a junaško moramo premagati vse ovire, ko vemo, da nas vodi ta naporna pot k sreči. Naj nam milostljivi bog varuje našega vodjo vsega zla, da bi nas še nadalje tako uspešno vodil…«

»Če pojde tako, bom jutri izgubila še levo oko!…« je jezno zagodrnjala neka ženska.

»Joj meni, moja noga!« je zatarnal očka, opogumljen s pripombo one ženske.

Otroci so se že tako cmerili in vekali, da so jih matere komaj mirile, da so slišale govornikove besede:

»Res, še drugo oko boš izgubila,« je planil govornik, »pa če obojne izgubiš! Kaj pa je to, če izgubi kaka ženska oko za tako veliko stvar? To je sramota. Ali pa si pomislila na blaginjo in srečo svojih otrok? Če nas polovica propade za to stvar, ni vse to nič. Čudo prečudno: eno oko! A kaj bi oči tebi, ko imamo moža, ki gleda in nas vodi k sreči? Naj mar zaradi očesa ali tiste očkove noge opustimo to plemenito podvzetje?«

»Očka laže! Stari laže in se samo dela tako, da bi se lahko vrnil!« so se začuli glasovi z vseh strani.

»Komur se ne da hoditi, bratje,« je spet povzel govornik, »naj se kar vrne, nikar pa da tarna in bega še druge. Kar se mene tiče, pojdem za tem modrim vodjo, dokler bom živ.«

»Vsi mi, vsi pojdemo za njim, dokler bomo živi.«

Vodja je molčal,

Ljudje so pa začeli spet gledati in šepetaje govoriti:

»Samo molči in premišljuje!«

»Moder človek!«

»Glej, kakšno čelo ima!«

»In kako je čudno mračen.«

»Resen!«

»Pogumen je, vidi se po vsem.«

»Pogumen in še kako: plot, drogove, trnjeve gošče, vse zdrobi. Samo s palico ti udari ves namršen in ne spregovori besedice, ti pa glej potem, kako in kaj.«

(naslednja stran)

Vodja (1/3)

»Bratje in tovariši, poslušal sem vse govore, zato vas prosim, da tudi vi mene poslušate. Vsi naši pomenki in pogovori niso piškavega oreha vredni, dokler živimo v teh nerodovitnih krajih. Na tej peščeni in kamnitni zemlji ni moglo roditi niti kadar je bilo dovolj moče, nikar šele ob taki suši, kakršne bržčas živ krst od pamtiveka ne pomni.

Kako dolgo se bomo še tako shajali in mlatili prazno slamo? Živina nam crkava brez hrane, še malo, pa bodo tudi otroci začeli z nami vred poginjati od lakote. Izbrati si moramo drugačen način, boljšega in pametnejšega. Po mojem bo najbolje, če zapustimo te nerodovitne kraje in če se napotimo v beli svet, iskat boljšo in rodovitnejšo zemljo, ker nam tako ni več živeti.«

Tako je govoril nekoč na nekem zborovanju z onemoglim glasom nekdo izmed prebivalcev nekih nerodovitnih krajev. Kje in kdaj je bilo to, bi rekel, ne zadeva ne vas ne mene. Poglavitno je, da mi verjamete, da je bilo to nekoč in nekje v nekem kraju, in to mi je dovolj. Res je sicer, da sem bil nekdaj mnenja, kakor da sem si vso to stvar jaz sam od nekod izmislil, toda polagoma sem se oprostil te strašne zablode in zdaj za trdno verjamem, da je vse to, kar vam bom zdajle povedal, bilo in moralo biti nekje in nekoč ter da si tega nikdar in na noben način nisem mogel izmisliti.

Poslušalci so z bledimi, shujšanimi lici, z motnimi, že čisto nezavestnimi pogledi, z rokami pod pasom, kakor oživeli ob teh modrih besedah. Vsakdo se je že videl v kakem čarobnem, rajskem delu sveta, kjer se naporno in utrudljivo delo plačuje z obilno žetvijo.

»Tako je, tako je!…« so zašušljali onemogli glasovi z vseh strani.

»Je to b-l-i-z-u?« se je iz nekega kota oglasil zategel šepet.

»Bratje!« je pričel spet neki govornik z malo močnejšim glasom, »potrebno je, da takoj sprejmemo ta predlog, ker tako res ni več mogoče. Garali smo in se mučili, pa je vse zaman. Pritrgovali smo si od ust in sejali, a so prišle povodnji in nam odnesle seme in prst z našega krša, da je ostal sam gol kamen. Naj mar večno ostanemo tod ter se vbadamo od jutra do večera in bomo spet lačni in žejni, pa goli in bosi?… Kreniti moramo na pot in si poiskati boljšo, rodovitnejšo zemljo, kjer nam bo trdo delo nagrajeno z bogatim sadežem.«

»Kar zdajle pojdimo, nemudoma pojdimo, kajti tukaj ne moremo živeti,« je zašušljal šepet in vsa množica je kar krenila, ne da bi bala pomislila, kam in kod.

»Stojte, bratje, kam pa hočete?« se je oglasil spet prvi govornik. »Iti moramo res, a ne moremo kar tako. Vedeti moramo, kam hočemo, drugače nas bo še kaj hujšega doletelo, namesto da bi se rešili. Jaz predlagam, da izvolimo vodjo, kateremu se moramo vsi pokoriti in ki nas bo vodil po pravi, najboljši in najbližji poti.«

»Izvolimo ga, nemudoma ga izvolimo!…« se je oglasilo z vseh strani.

Tedaj pa je nastala razprtija, popolna zmešnjava. Vsakdo je govoril in nobeden ni poslušal, niti ni mogel slišati nikogar. Nato so se začeli cepiti v skupinice: vsaka je momljala nekaj sama zase, dokler se niso še skupinice razpršile in sta se po dva in dva prijela za roke ter drug drugemu govorila in dokazovala, vlekla drug drugega za rokav in si metala roko na usta. Potem pa so spet stopili vsi skupaj in začeli vsi hkrati govoriti.

»Bratje!« se je zdajci s poudarkom oglasil neki krepkejši glas in preglasil druge zamolkle, otopele glaske, »ničesar ne moremo ukreniti, če vsi govorimo in nihče nikogar ne posluša. Izberimo si vodjo! A koga tu med nami bi mogli izbrati? Kdo pa je že kdaj potoval kam, da bi poznal pota? Saj se vsi dobro poznamo in jaz s svojimi otroci se prvi ne bi zaupal nikomur, kar nas je tu na tem zborovanju. Zato mi povejte, kdo izmed vas pozna tegale popotnika tam zunaj, ki sedi že od ranega jutra v senci ob cesti?…«

Nastala je tišina, vsi so se obrnili proti neznancu ter ga pričeli meriti od glave do peta.

Tisti človek, srednjih let, mračnega obraza, ki pa mu ga zaradi dolgih las in brade sploh ni bilo videti, je sedèl in molčal kakor doslej ter nekako zamišljeno tapkal z debelo palico po tleh.

»Včeraj sem videl prav tegale človeka z nekim dečkom. Držala sta se za roko in hodila po cesti. Snoči je odšel tisti deček nekam skozi vas in ta je ostal zdaj sam.«

»Pusti no te drobnarije in bedarije, da ne izgubljamo časa. Najsi bo kdor koli, gotovo je popotnik od daleč kje, ko ga nihče od nas ne pozna. Čisto gotovo dobro pozna najbližjo in najboljšo pot, da bi nas vodil. Kolikor ga morem presoditi, je zelo pameten videti, ker samo molči in premišljuje. Kak drug švigavec bi se že najmanj desetkrat vmešal med nas ali pa začel s kom pogovor, on pa že toliko časa čisto sam sedi in samo molči.«

»Pri moji veri, da kar molči in nekaj premišljuje. To res ne more biti drugače, kakor da je zelo pameten,« so zaključili tudi drugi ter spet jeli ogledovati tujca in vsakdo je odkril na njem in njegovi zunanjosti kakšno odlično lastnost, kak dokaz njegove nenavadno ostre pameti.

Niso se dolgo razgovarjali in vsi so se zedinili v tem, da bi bilo najbolje prositi tega popotnika, katerega jim je, kakor so govorili, sam bog poslal, da jih bo povedel v svet, da bi si poiskali boljše kraje in rodovitnejšo zemljo, da jim bo vodja, ki ga bodo brezpogojno poslušali in se mu pokorili.

Izbrali so iz svoje sredine deseterico, da stopi k tujcu in mu razodene sklep zborovanja ter svoje bedne razmere in da ga poprosi, naj jim bo za vodjo.

Desetorica je odšla, se spoštljivo poklonila pred modrim tujcem in nekdo izmed njih je pričel govoriti o nerodovitnem svetu, o suhih letinah, o revnem stanju, v katerem žive, ter končal takole:

»To nas je prisililo, da se izselimo iz svojih krajev in svojih hiš in da odidemo po svetu iskat si boljše domačije, In prav zdaj, ko se nam je prikazala tako srečna misel, je bilo, kakor da se nas je bog usmilil in nam poslal tebe, modri in vrli tujec, da bi nas ti povedel in nas rešil vseh rev. Zato te v imenu vseh prebivalcev prosimo, da postaneš naš vodja, da pojdemo za teboj, kamor koli pojdeš ti. Ti poznaš pota, gotovo si se tudi rodil v srečnejši in boljši domačiji. Poslušali te bomo in se pokorili vsaki tvoji odločbi. Ali bi hotel pristati, modri tujec, in rešiti naše duše propada, nam biti vodnik?«

Ves čas tega ganljivega govora modri tujec niti glave ni dvignil. Ostal je do konca v istem položaju, kakor so ga zalotili: s pobeseno glavo, mračen, molčeč, tapkajoč s palico po tleh in premišljujoč. Ko je govornik končal, je tujec, ne da bi spremenil svoj položaj, kratko in hladno stisnil skozi zobe:

»Hočem!«

»Lahko torej potujemo s teboj in si poiščemo boljših krajev?«

»Lahko!« je nadaljeval modri tujec, ne da bi bil dvignil glavo.

Tedaj je nastalo navdušenje in hvaležno so se zahvaljevali, toda modrec ni niti besedice črhnil na to.

Sporočili so zboru srečni izid ter pristavili, da so šele zdaj videli, kako globoka pamet tiči v tem človeku.

»Še z mesta se ni ganil, niti glave ni dvignil, da bi vsaj videl, kdo mu govori. Samo molčal je in premišljeval: na vse naše govore in našo zahvalo je spregovoril samo dve besedici.

»Pravi modrijan! … Redka pamet!…« so veselo vzklikali z vseh strani, trdeč, da ga jim je sam bog poslal kakor angela z nebes, da bi jih rešil. Vsakdo je bil tako za trdno prepričan o uspehu ob takem vodji, da ga nič na svetu ne bi bilo moglo prepričati o čem drugem.

In tako so na zborovanju kar zdaj določili, da že jutri ob zori krenejo na pot.

(naslednja stran)